V preskoku ste se že pred dvema letoma na prvenstvu v Moskvi izkazali s četrtim mestom. Kakšni so vaši cilji na tem EP?
Nimam pravzaprav nobenih ciljev. Edina želja je, da bi mi oba skoka kar najbolje uspela. Ponovitev imam še vedno premalo, saj sem po operaciji gležnja prve skoke začela izvajati šele mesec dni pred prvo tekmo. Ti, ki jih delam zdaj, so zame kar lahki in sem z njimi konkurenčna na svetovnih pokalih. Kako bo na EP, bomo videli, finale bi bil seveda super. Če mi uspe, bom tam skočila tudi težji skok, iztegnjeni salto za 360 stopinj, ki prinaša pol točke več pri izhodiščni oceni. V tem primeru bi se mi tveganje zdelo smiselno, saj med četrtim ali osmim mestom ni nobene razlike.
Na treningih še vedno občutim bolečino, tako da vsak skok skočim le dvakrat, medtem ko na tekmah svoje naredi adrenalin.
So torej tudi možnosti za kolajno?
O tem težko govorim, saj ne vem, kako bo pripravljena konkurenca. Vsaj šest deklet je dobrih, ostalih ne poznam dovolj dobro. Poleg tega nikoli ne veš, kakšen kriterij bodo zavzeli sodniki in kako te bodo ocenili.
Je stanje z gležnjem zdaj boljše?
Boljše je, dobro pa še vedno ne. Ves čas mi govorijo, da je rehabilitacija odlična, a mene tudi po desetih mesecih gleženj še vedno boli, in to drugače kot pred operacijo. Zdravniki mi pravijo, da gleženj ni bil dovolj razgiban, čeprav smo rehabilitacijo začeli že zelo zgodaj. Vsak mi pove nekoliko drugače, jaz pa pač delam tisto, kar mi rečejo. Na treningih še vedno občutim bolečino, tako da vsak skok skočim le dvakrat, medtem ko na tekmah svoje naredi adrenalin. V mnogoboju še ne morem tekmovati, to ostaja cilj za jesensko SP v Glasgowu. Načrtovali smo ga že za svetovni pokal v Ljubljani in EP v Montpellieru. Kdaj se bom v njem lahko preizkusila, je odvisno od tega, kdaj mi bo to dopuščala noga. Vaj na gredi in parterju preprosto še ne morem delati.
Je mogoče, da bi s tem še prišlo do zapleta?
V bistvu ne. Fizično sem zelo dobro pripravljena. Na gredi bi bile vaje že po mesecu treninga lahko prave, še najbolj me skrbi parter. Že tri leta na njem nisem delala normalne vaje, tako da sploh ne vem, kaj sem tam zmožna storiti. Če sicer naredim, kar sem si zamislila, bi bil moj mnogoboj lahko kar konkurenčen, tako da se nimam česa bati.
