To sezono se je po vrhu po slabem desetletju v tujini vrnil v domovino in tako smo le dobili priložnost za druženje na vlaku, s katerim se je peljal sploh prvič.
Tonček Štern prihaja iz Slovenske Bistrice, kraja, v katerem si zdaj tudi sam gradi svojo hišo. V ta kraj je zaljubljen, tu je odraščal v štiričlanski družini, ki je, odkar pomni, dihala športno. V judu sta se tako znašla dedek Anton in oče Anton, ki je vzljubil tudi odbojko, z obema športoma pa je slednji "okužil" tudi sinova, Žiga in Tončka. Ker je bil oče tudi funkcionar, trener in še kaj pri lokalnem odbojkarskem klubu, sta bila dečka že od malih nog čas bolj vajena preživljati v dvorani kot doma, nam je zaupal Tonček.
Saksofonist
Šport sicer ni bil edini konjiček bratov Štern, oba sta na babičino željo obiskovala tudi glasbeno šolo, mama Špela je skrbela za logistiko vožnje v šolo, na treninge in vaje. "Jaz sem zaključil šestletno šolo igranja saksofona, Žiga pa klarineta. Tudi danes lahko igram saksofon, tudi kasneje sem se sam do neke mere naučil igrati klarinet," je razložil Tonček. Brata Štern sta bila tudi v orkestru glasbene šole in s tem nastopala ob posebnih priložnostih. "Če imam posluh? Da, bi rekel, da ja. Če pojem? Da, tudi, ampak samo doma. Ljuba mi je predvsem dalmatinska glasba in glasba bivše države, no, pa tudi Avseniki. Ravno pred dnevi sem bil na njihovem koncertu v Stožicah," se je pohvalil dva metra visoki odbojkar.
Zajci, kokoši, ovce, ...
V otroštvu so imeli Šternovi psa, a ko je ta poginil, niso dobili novega, a v okolici hiše je bilo vseeno venomer pestro: "Dedek je k hiši vedno prinesel kakšne zajce, kokoši, ovce, … Ampak oče je po kar se je dalo hitrem postopku poskrbel, da so vsi ti odšli (smeh)."
Z dobrim leto dni starejšim bratom Žigo, ki je tudi odbojkarski reprezentant, sta praktično ves čas preživela skupaj, žoga je bila njuna najljubša igrača. Redki so bili trenutki, ko sta se brata Štern sporekla, je pa hitro postalo jasno, da sta si v mnogih vidikih precej različna. "V šoli je bil Žiga veliko bolj priden, meni nikoli ni bilo do učenja. Jaz sem bil bolj flegmatičen, mislim, da je še danes tako, da se jaz prav res ne sekiram za večino stvari," se je spet nasmehnil.
V tem pogledu je Žiga veliko bolj len
Tončkov oče ima sicer podjetje, ki se ukvarja s krovstvom in kleparstvom, mama mu je pri tem pomagala kot računovodkinja, delala je tudi v knjižnici, tudi Tonček pa je v domačem podjetju veliko raje pomagal, kot da bi sedel za šolskimi knjigami. "Očetu sem pomagal na strehi, delal sem stvari okoli hiše, rad sem se 'igral' z motorko, kosilnico, … Tu sva si bila z Žigom zelo različna, on je v tem pogledu veliko bolj len (smeh). Jaz sem raje šel kosit travo, kot da bi se učil, z Žigo je bilo ravno obratno. Jaz sem delal bedarije, Žiga jih ni znal," je v smehu pojasnil.
Bedarij je bilo več
Kot mladenič je bil Tonček kar velik zalogaj, v bistvu prava baraba. "Uh, zelo sem bil navihan. Na lestvici do 10? Enajst," se je zasmejal. "Bedarij je bilo več," je dejal in predstavil eno, ki prav bode v oči. "Oče je imel pet avtomobilov in enkrat sem vse zvezal, enega na drugega, vse dal iz prestave in ko je oče speljal, so se premaknili vsi in nato seveda tudi trčili drug v drugega," je opisal veliko lumparijo.
Ko je bil majhen, je Tončka dedek naučil vžgati avto in dati v prosti tek. "Oče je kupil nov avto, jaz sem ga vžgal, potem pa je moj bratranec dal v prvo prestavo. Imel sem deset let, stopil sem na plin, povsem brez občutka in avto je poletel v veliko napravo, s katero je oče krivil pločevino," je opisal še en pripetljaj. "Razstavljal sem kosilnice, snemal gume z avtomobilov, … Kakšne so bile kazni? Pogosto vzgojne," se je danes smejal. "Pogosto sem jih dobil po riti (smeh). Včasih me je bilo strah iti domov, ker sem vedel, kaj me čaka (nasmeh). Z očetom pa sva oba zelo trmasta. Tako da sva se znašla tudi v situaciji, ko me je sedeč čakal pred hišo, da pridem domov, jaz pa sem sedel pet metrov stran, ker me je bilo strah kazni. Tako sva sedela tudi po več ur in se čakala. Res upam, da moja sinova ne bosta taka," se je upajoč smejal.
To zame ni služba
Da bi odbojka lahko postala več kot resen hobi, se je Tonček zavedel pri 16 letih, ko je podpisal prvo pogodbo za kamniški Calcit. "Pa tudi takrat in pa še danes težko gledam na to kot na poklic. V odbojki uživam, z veseljem grem na trening in to zame ni služba," je dejal Tonček, ki je sicer po izobrazbi strojni tehnik.
Srednjo šolo je obiskoval v Mariboru, živel je doma v Slovenski Bistrici in hkrati treniral v Kamniku. Tista leta je veliko časa preživel v avtu, mama ga je vsak dan vozila na tej relaciji. "Skoraj dobesedno je bila moja taksistka. Pri 16 letih sem že naredil izpit za avto, tako da sem lahko vozil ob spremstvu odraslega voznika in sva se z mami tudi menjala za volanom," je opisal dinamiko tistih let, preden ga je nato kariera popeljala v tujino.
To sezono se je vrnil v domovino, k ACH Volleyju je prišel po devetih letih igranja zunaj slovenskih meja. Največ časa je preživel v Italiji, dobro pa je spoznal tudi turško, poljsko, grško in v neki meri tudi katarsko odbojko. V Veroni in Atenah je z družino ustvaril najlepše spomine, pravi. "Bili smo tudi turisti. V Veroni smo v Areni šli na koncert Andree Bocellija, v Atenah smo spoznali vse antične spomenike, šli tudi v nekaj krajev zunaj Aten," je dejal korektor.
Odbojkarji imajo zaradi reprezentančnih obveznosti izredno naporne sezone, predvsem uživanja v poletju pa praktično ne poznajo. Če Tonček že dobil prostih deset ali štirinajst dni, z družino "pobegne" na Hrvaško. "Med sezono preveč potujemo, večinoma z letali, zato raje vse stvari zmečem v avto in se par ur vozim na hrvaško obalo," je pojasnil.
Nekega dne pa na Antarktiko
Odbojka ga je sicer popeljala že po vsem svetu, edina celina, na katero še ni stopil, je Severna Amerika. "Vemo pa, kaj bo tam leta 2028," se je ozrl v olimpijske igre v Los Angelesu, kjer si srčno spet želi zastopati Slovenijo. "Antarktika," pa je dejal, ko smo ga vprašali, če je še kakšen poseben kraj na svetu, ki si ga izredno želi obiskati. "A za to bom potreboval malo več časa. Po karieri," se je nasmehnil.
V Italiji ga je med drugim navdušila tudi tamkajšnja kulinarika, kar zadeva umetnosti za štedilnikom, pa Tonček pravi, da si zna pripraviti marsikaj. "Se potrudim. Juhe, testenine, rižoto, najraje pa imam žar, meso, stejke," je razlagal: "Rad sicer poskusim različne jedi, zdaj bolj kot pa takrat, ko sem bil mlajši."
Ko je bil mlajši, to je pred 12 leti, se je slovenski reprezentant tudi zaljubil. Svojo zaročenko Heleno, s katero se bosta po skoraj sedmih letih zaroke, poročila naslednje poletje, je poznal že od otroštva. Njen dedek je imel v Slovenski Bistrici hišo zraven njegovega dedka, njuna očeta sta bila celo življenje soseda, zato si nikoli nista bila neznanca, nista pa se družila, ker je Helena od svojega izbranca starejša devet let. Romantična iskrica je nato preskočila, ko je bil Tonček star 18 let. "Srečala sva se v lokalu, v katerem je ona delala," nam je opisal tisti čas, ko je ljubezen hitro zacvetela, a hkrati zaljubljenca nista imela lahke poti.
Mami sprva ni bilo po godu
Helena je imela takrat namreč že dobre tri leta staro hčerko Julijo. "To je bil v očeh moje družine manjši problemček," je iskreno priznal. "Imel sem le 18 let, začel sem profesionalno igrati odbojko, ona je bila precej starejša. Moji mami najina veza ni bila po godu, predvsem, ker dobiti otroka pri 18 letih, ni ravno optimalno. A sčasoma je z najino vezo sprijaznila, se spoprijateljila s Heleno in danes je vse odlično, imamo krasen odnos," je razložil.
Hitro je tako Tonček postal starš, oče Juliji, kar je storil povsem naravno, zanj Julija ni pastorka temveč hčerka. "Oče mi nikoli ni solil pameti glede česarkoli, a takrat je prišel do mene in mi rekel, ali boš 'vzel' obe ali pa nobene. Da ve, da sem zaljubljen, da imam 18 let, a da če bom s Heleno, bo tudi Julija moja, da bosta obe moji. Če bo drugače, mi bo on prepovedal to razmerje. Ni se želel vpletati, dovolj sem bil star, mi je rekel, toda to je bil njegov pogoj. To ni bila nobena težava, Julijo sem takoj vzljubil," in tako je že kot najstnik postal oče.
En Tonček in trije so strumno stali
Družino sta Tonček in Helena nato povečala pred štirimi in dvema letoma, Julija je dobila mlajša brata Tončka in Jakoba. Zanimivo, Tončkov prvi sin je sicer že šesta generacija Tončka oziroma Antona, kakor so se imenovali vsi njegovi predniki. "Ko sem bil mlajši, je bilo včasih smešno, ko je mama doma zakričala Tonček, pa smo vsi trije, oče, dedek in jaz, strumno stali," se je smejal naš sogovornik.
Julija je danes stara 15 let, zato se Tonček lahko pohvali s številnimi očetovskimi izkušnjami. "Fanta sta zelo živa, še preveč (smeh). Helena je bolj stroga, včasih tudi meni prekipi, predvsem ko se fanta sporečeta, jaz bolj udarim po mizi, a nasploh bi rekel, da sem jaz bolj potrpežljiv," je z nasmeškom dejal odbojkar, ki sovraži nakupovanje.
Povedal nam je, da je denar investiral v nakup dveh stanovanj, da ni zapravljiv, a hkrati tudi ne preveč varčen. "Še največ denarja pustim v gostilni, za hrano in pijačo, pa čeprav bo mogoče to malo čudno izpadlo," se je zasmejal odbojkar, ki je samega sebe opisal z naslednjimi besedami: "Sem preprost, pozitiven, rad pomagam drugim, sem skromen. Ne maram težav, težko me je razjeziti, vedno mirim situacijo."
Isto minuto sem ga prodal
Družina Štern je od nekdaj spremljala vse športe, še danes, pravi naš sogovornik, je televizija čez vikend vseskozi prižgana, da se spremlja smučarske skoke, alpsko smučanje, biatlon, odbojko itd. Tudi sami so veliko smučali. "Rad imam adrenalin, hitro grem zunaj prog, v celec, po gozdu," je opisoval svojo strast in omenil še eno. "Ko sem bil mulec, mi oče nikoli ni pustil, da bi imel moped ali kakršenkoli motor, ki so ga imeli vsi vrstniki. Pri 16 letih sem si ga potem vseeno kupil, kros motor, seveda najmočnejšega in seveda sem ga nato kar hitro tudi prodal," je razlagal: "Oče ga je hotel že prvi dan uničiti (smeh). Ker nisem imel časa, sem se samo enkrat na mesec vozil s tem motorjem. Potem pa sem nekega dne imel nesrečo, vrglo me je z motorja, zlomil sem si prst na nogi in sem ga isto minuto prodal malo po svoji presoji, malo pa tudi pod očetovo prisilo."
Da jim bom dal, kar sta starša dala meni
To poletje je z ljubljanskim klubom sklenil triletno pogodbo, kaj bo sledilo po tem obdobju, ne ve, tudi tujini še ni dokončno pomahal v slovo, vrata tako pušča odprta za vse možnosti. Kaj pa, ko bo nekega dne žogo pospravil v kot? Bo ostal v odbojki? "Ne razmišljam še o tem, a celo življenje sem v odbojki, rad jo imam, rad jo gledam in je možno, da bi po karieri ostal v tem športu. Sem pa skoraj prepričan, da bom tisti čas tudi jaz postal taksist svojim otrokom, da jim bom dal, kar sta moja starša dala meni," se je ozrl v poglavje po aktivni karieri.
Kaj pa pokoj? "Vse, kar si želim na stara leta, je to, da bom zdrav, da se bom fizično sposoben sam premikati. Ko danes vidim koga, ki mu je treba pomagati pri osnovnih dejanjih, me kar malo stisne pri srcu. Nočem, da bi kdo moral skrbeti zame. Drugače pa si želim kar se da uživati. Rad bi imel kakšno sadno drevo, letos sem prvič kupil svinjo in smo imeli koline, skrinja je zdaj polna mesa," se je spet široko nasmehnil Tonček Štern.
