Čeprav se je razveselil finala kot vsi drugi in je rajal, se objemal z najbližjimi ter fotografiral z navijači, je Tine Urnaut v izjavah po zmagi nad Poljaki deloval nadvse umirjeno. A odločno. Predvsem pa z željo po napredku. Da, kot vedno je izpostavil še vedno mogoč napredek. Skratka, perfekcionist in profesionalec.
In kje je 31-letni kapetan dobil čut za perfekcionizem? Pričakovali bi, da od očeta, s katerim sta se po spektaklu v Stožicah objela. Adi je namreč legenda odbojke in najbrž razmišlja podobno kot njegov sin. Toda ... "Zdi se mi, da je bolj mama tista, ki je perfekcionistka, če sem že komu podoben," je v smehu razložil Tine Urnaut in nato spregovoril o podpori, ki jo ima– kot vsi ostali odbojkarji – od svojih bližnjih v teh bobnečih Stožicah. "Nihče od staršev ni veliko govoril, po tekmi sta bila oba le presrečna. Največ mi pomeni, ko vidim, da sta onadva srečna. Saj sprva sploh nisem vedel, kje sedita, ker je bilo tako polno. Šele po koncu smo se našli in objeli. Skrajno sem hvaležen za vse, kar naredita zame."
Kaj pa navijači? Kaj pa 11.500 duš v Stožicah in vsi tisti, ki tako ali drugače stiskajo pesti ter usmerjajo pozitivno energijo fantom, da bi se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino? "Upam, da jih bo v Franciji čim več. Težko bi opisal, koliko nam njihova podpora pomeni. Najbolj žal mi je, da finala ne moremo odigrati pred takšnim občinstvom, saj je to res nekaj posebnega. So naš sedmi, osmi, deveti, deseti in dvajseti igralec. V vsakem trenutku nas spodbujajo in nam dajejo energijo. Upam, da jih bo v Pariz prišlo čim večje število in da se bomo z njimi v Slovenijo vrnili veseli," je odvrnil kapetan slovenskih junakov.
