MVP oziroma najkoristnejši igralec nedavno končanega zaključnega turnirja lige prvakov je postal kubanski mladenič v dresu Zenita. To, kako je izstopal na obeh tekmah, se je, po domače povedano, videlo že iz letala.
Verjetno komisija, odgovorna za izbiranje najboljšega posameznika, že dolgo ni imela tako lahkega dela, Leon je svojo ekipo reševal že na prvi tekmi s trdoživimi domačini, svoje delo pa je odlično opravil tudi v finalu, ko je Zenit potrdil napovedi velike večine odbojkarskih strokovnjakov še z začetka sezone, da ima z naskokom najboljšo ekipo. Veliko dodano vrednost tej ekipi pomeni tudi mladi Kubanec. Ne bomo zapisali, da gre za popolnega odbojkarja, ki se bo sprehodil do zvezd, ne nazadnje je star komaj enaindvajset let. Velikokrat še vedno dela napake, tudi začetniške napake, tehnična podkovanost je nekaj, kar bo prišlo z leti, toda njegov talent in izjemna fizična moč sta nesporna. Če k temu dodamo še podatek, da je pri teh letih nastopil že na številnih velikih tekmovanjih in da je preskočil nešteto ovir, da je prišel do tega zmagoslavja, potem se lahko zavedamo, kakšen biser je.
WILFREDO LEON
Datum rojstva: 31. 7. 1993 Kraj rojstva: Santiago de Cuba, Kuba Klubi: Capitalinos (2005–2010), Orientales (2010–2013), Zenit Kazan (2014–) Dosežki: srebro na SP (2010), bron v svetovni ligi (2012)
Leon je namreč eden od tistih kubanskih športnikov, ki so zapustili državo, se zavestno odrekli nastopanju za domovino, da so lahko šli s trebuhom za kruhom. Čeprav je pri sedemnajstih postal najmlajši kapetan članske izbrane vrste Kube, da, prav ste prebrali, in z izbrano vrsto dosegal številne uspehe, je moral sprejeti to težko odločitev. Tako kot številni odbojkarji na njegovem mestu se je zavedal, da v Kubi ne bo mogel storiti koraka naprej, da nikoli ne bo mogel uresničiti svojih sanj. In je šel. Zavetišče je najprej našel na Poljskem, kjer je nekaj časa treniral s klubom, ki ga je v nedeljskem finalu tudi premagal, nato pa se mu je ponudila izjemna priložnost zaigrati v Kazanu pod budnim očesom trenerja Vladimirja Alekna. Priložnost, ki jo je izkoristil z obema rokama, po velikem zmagoslavju pa je najprej skočil v objem svojega poljskega dekleta, nato pa še staršev, ki sta ga ves konec tedna spodbujala s plakatom, na katerem sta svojega sina poimenovala kar levji kralj. Kralj, ki bi lahko v prihodnje zaigral tudi za poljsko izbrano vrsto. Ali se mu bo tudi ta želja izpolnila, pa bo pokazal čas.
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do Plus
vsebin. Več informacij
