Jens Voigt bo Giro, ko se bo ta prihodnji teden vrnil v domovino Italijo, vnovič spremljal iz prve vrste. Oziroma od znotraj, iz samega osrčja. Kot strokovni komentator Eurosporta bo namreč znova sedel na motorju, ki se bo smukal gor in dol po karavani. Informacije iz tega čebeljega panja bo zgovorni 53-letnik delil z gledalci, da je dobro pripravljen in v odlični formi, pa je pokazal že na predvečer dirke ob virtualnem druženju z novinarji iz različnih evropskih držav. Sam je na Giru nastopil trikrat, na dirko pa ga v glavnem vežejo lepi spomini. »Razen, mislim da leta 2006, ko je deževalo praktično celotno dirko. Bilo je ogromno padcev. Že v uvodnih dveh dneh smo izgubili dva moštvena kolega. Vsekakor zahtevna preizkušnja. Sam imam etapno zmago, tako da sem zadovoljen. Ne bom rekel, da je Giro lepša dirka od Toura, je pa bolj sproščena, tu je manj pritiska in manj striktno organizirana. Več je tudi improvizacije. Pogosto slišiš 'domani', bomo jutri. Navijači so strastni, hrana je odlična, da o kavi ne govorim. Najslabša kava v Italiji je odlična, potem pa gre le še navzgor. In verjeli ali ne, v nekaterih predelih Italije boste kavo še vedno dobili za vsega en evro,« skozi smeh razlaga Nemec, ki je kolesarsko kariero končal šele pri 42 letih.
Uvedel bi sivo majico
Tudi zato vedno stiska pesti tudi za stare mačke, stare borce. Primož Roglič pa bi v primeru zmage postal najstarejši zmagovalec v zgodovini Gira. »Vedno sem bil pristaš ideje, da bi imeli tudi sivo majico za najboljšega starega kolesarja. Če imamo belo majico za mladega kolesarja, potem je edino prav, da imamo sivo majico za kolesarja nad trideset let. Sijajna ideja, mar ne? A šalo na stran. Kar zadeva Primoža ga zagotovo vidim na zmagovalnem odru. Na kateri stopnički, bo odvisno od več dejavnikov. Sreče, smole, moči ekipe ... Je pa Primož vsekakor eden od kolesarjev, ki bodo dali svoj pečat dirki. Če bo postal najstarejši zmagovalec, mu bo to dalo tudi veliko samozavesti za Tour. Če se prav spomnim, je bil Cadel Evans star 35 let, ko je dobil svoj edini Tour. Ni brez precedensa, ni nemogoče.«
Glavni Rogličev rival na tem popotovanju od Drača do Rima naj bi bil ducat let mlajši Juan Ayuso. »Ayuso ima veliko priložnost. Oder je njegov. Ni Pogačarja, vse je podrejeno njemu. Velika priložnost in prepričan sem, da bo storil vse, da jo izkoristi. Ne le, da želi priti na isto raven kot Tadej, njega samega lovi Isaac del Toro. Mehičan ni daleč za njim. Še en vzhajajoči talent, ki se želi pokazati. Juan želi ujeti Tadeja in hkrati ne želi, da ga ujame Isaac. To prinaša določen pritisk, a če gledamo letošnjo sezono, se lahko kosa s pritiskom. Mislim da je zrel, da naredi velik korak in postane grand tour šampion.«
"Če bi naletel na dobro oziroma čarobno vilo in bi mi izpolnila tri želje, bi si kot prvo zaželel mir na svetu, kot drugo pa odpravo lakote na svetu. Tretjo pa bi absolutno zapravil in rekel, da si želim Anquetila, Merckxa, Hinaulta, LeMonda, Poulidorja ... v njihovih najboljših letih preseliti v sedanjost. Dal bi jim leto dni za trening in da se privadijo na novo tehnologijo. Potem pa bi rad videl, da Merckx in Anquetil dirkata proti Pogačarju, Remco proti Poulidorju ... To bi rad videl."
Vsi govorijo o dvoboju Rogliča in Ayusa, kdo pa je kolesar, ki bi mu prilepili oznako »underdog«, favorit iz sence? »Ne vem, če je ravno 'udnerdog', ampak verjamem, da bo Antonio Tiberi odlično pripravljen in lačen. Letos že ima nekaj dobrih rezultatov, ob sebi pa bo imel dobro ter izkušeno ekipo. Tu je denimo Damiano Caruso, ki je Giro že končal na zmagovalnem odru. So ekipa, ki ne bodo nemudoma pokazala svoje moči, ampak bodo čakala na svojo priložnost in morebitne napake favoriziranih ekip. Vidim ga na zmagovalnem odru,« na kapetana slovensko obarvane ekipe Bahrain Victorious opozarja Voigt. Nemec tudi odkrito pove, kako vidi zmagovalni oder v Rimu. »Ayuso prvi, Roglič drugi, Tiberi tretji.« Rogličevi navijači se vsekakor nadejajo, da se bo moral podobno kot pred slabima dvema letoma, ko je Rogliča v zaključku Gira odpisal iz boja za zmago, znova ugrizniti v jezik.
Dirka naredi junaka, ne junak dirke
Vsi omenjeni kolesarji in še številni drugi bodo poskušali kar se da izkoristiti odsotnost treh od štirih članov velike četverice, ko je govora o etapnih dirkah. Tadej Pogačar, Jonas Vingegaard in Remco Evenepoel bodo izpustili prvo tritedensko dirko sezone. »Morda se grdo sliši, a všeč mi je, da imamo vsaj en grand tour za 'normalne' kolesarje. Tudi ostali so izjemni kolesarji, a mislim, da se zavedajo, da bo julija težko premagati tri lačne in pripravljene superzvezdnike. Giro pa je navsezadnje še vedno grand tour in mislim, da bodo vsi kar najbolje poskušali izkoristiti odsotnost treh superzvezdnikov. Manjka celoten zmagovalni oder z lanskega Toura in vsi si želijo stopnico više.«
Voigt se ne strinja s primerjavo, da je grand tour brez Pogačarja kot teniški grand slam brez Novaka Đokovića. Đokoviča na vrhuncu moči. »Kolesarski rek pravi, da tritedenska dirka naredi junaka, ne pa junak dirke. Če bi denimo vse ekipe zamudile letalo in bi Giro začeli z U-23 karavano, bi na koncu vseeno slavili zmagovalca. Giro sam je dovolj velik, da ne potrebuje junakov. Giro ima svojo lastno junaško avro kot ena največjih dirk na svetu. Po drugi strani se del mene strinja, da bi rad videl najboljše kolesarje na delu bolj kot ne vsak teden. Tako kot nogometaše, tenisače in voznike formule ena. A človeško to ni možno. Če se v nekem delu morda še strinjam, pa to vsekakor ni pošteno do ostalih. Še vedno je tu 23 ekip polnih izjemnih kolesarjev, ki so se tedne in mesece trdo pripravljali na to dirko. Sam zagotovo ne bom rekel, da so druga liga in da bom gledal nekaj drugega. Ne, na startu je izjemna zasedba in pred nami so sijajni ter razburljivi trije tedni. Da, Pogačar je bil lani češnja na čudoviti torti, a ne moreš je imeti vseskozi.«
Če bi imel čarobno paličico …
Na obvezno vprašanje, ali je Pogačar že največji vseh časov, Voigt odgovarja pritrdilno. »Žal nikoli nisem imel priložnosti, da bi videl dirkati Eddyja Merckxa, a bil rekel, da je. Stopničke na debitantskem nastopu v Roubaixu, stopničke na Sanremu, zmaga na Flandriji ... Zdi se, da lahko počne vse, razen morda sprinta proti specialistom kot sta denimo Milan in Merlier. Definitivno je eden največjih vseh časov. Včasih naletim na primerjavo med velikani, kaj so dosegli pri njegovih letih in v tem pogledu je v vodstvu. A ... Ne vemo, kako dolgo bo trajala njegova kariera. Živi svoje sanje in je spektakularen, a spomnite se, kako spektakularen je bil denimo Peter Sagan. Enkrat ti tvoje telo sporoči, da tega ne more več početi v nedogled. Morda še tri, štiri, pet let, ne pa deset. Bomo videli, koliko let bo Tadej to še počel oziroma bo imel voljo to početi. Tadej Pogačar na startu pomeni, da je ves pritisk na njem. Novinarji, pokrovitelji, navijači, ekipa ... To ni preprosto, tudi on pa je ob koncu dneva le človek. Star je vsega 26 let. Trenutno se s tem, kolikor lahko vidim, sooča zelo dobro, a morda mu bosta nekega dne telo ali razum dejala, da si tega ne želi več. V tem trenutku je brez dvoma najbolj kompleten kolesar tam zunaj. Vse pa počne z nasmehom na obrazu. Ali ni bilo lani na Giru, ko je sredi vzpona vzel bidon in ga dal mlademu navijaču? Kdo počne kaj takšnega? Lahko ga je imeti rad, zdi se prijazen mlad poba,« je dejal vedno zgovorni Voigt in za konec skozi smeh postregel s še eno zanimivo idejo.
Idejo, željo, sanjami. »Če bi naletel na dobro oziroma čarobno vilo in bi mi izpolnila tri želje, bi si kot prvo zaželel mir na svetu, kot drugo pa odpravo lakote na svetu. Tretjo pa bi absolutno zapravil in rekel, da si želim Anquetila, Merckxa, Hinaulta, LeMonda, Poulidorja ... v njihovih najboljših letih preseliti v sedanjost. Dal bi jim leto dni za trening in da se privadijo na novo tehnologijo. Potem pa bi rad videl, da Merckx in Anquetil dirkata proti Pogačarju, Remco proti Poulidorju ... To bi rad videl. Če bi imel čarobno paličico, bi vse te šampione pripeljal v sedanjost, da bi vsi dirkali pod istimi pogoji in da res vidimo, kdo je najboljši.«
