Redki so zmagovalci Toura, ki so se podali v Pekel severa. Sploh v zadnjem desetletju ali dveh. Da bi prišli do zadnjega aktualnega zmagovalca Toura, ki je nastopil na tej razvpiti klasiki, se je potrebno vrniti vse do leta 1991 in Američana Grega LeMonda. »Tour de France ostaja moja najljubša dirka, Pariz–Roubaix pa je na drugem mestu. Sanjal sem o zmagi na tej dirki. Čarobna je,« pravi danes 63-letni LeMond.
Ne delijo vsi njegovega navdušenja. V 21. stoletju se je velika večina zmagovalcev Toura, Gira in/ali Vuelte te klasike ognila v velikem loku. Liege–Bastogne–Liege in Il Lombardia da, Sanremo in Flandrija še morda, Roubaix nikakor. Hvala, ampak ne hvala. »To je cirkus, sam pa ne želim biti eden izmed klovnov,« kot je nekoč komentiral eden izmed kolesarjev.
Pogačarja je po drugi strani že dolgo mikala, in čeprav šefi bržkone niso bili ravno navdušeni, se je odločil poskusiti že letos. Na veliko veselje ljubiteljev kolesarstva.
Favorit, ki to ni, a vseeno je
To je sicer ena redkih, če ne celo edina dirka, na kateri Pogačar ni prvi favorit. Ker je to Pariz–Roubaix in ker je to njegov debitantski nastop. Za razumevanje skrivnosti Pariz–Roubaix so potrebna leta izkušenj. Vožnja po tlakovanih sektorjih je kolesarska umetnost. Razumevanje vpliva vetra na dirko in s tem pozicioniranje, strategija in moštveno delo, pa je ključnega pomena. Za razliko od ostalih tlakovanih klasik tu ni kratkih in strmih klančkov, kjer bi do izraza prišli vati. Pariz–Roubaix je ena redkih dirk, kjer vati na kilogram ne odločajo o vsem.
Med Compiegnom in velodromom v Roubaixu ne bo klančkov, tudi kocke pa so precej drugače kot tiste na Flandriji. Tlakovci na De Ronde so avtocesta v primerjavi s temi na Roubaixu.
FAVORITI
∗∗∗ Mathieu van der Poel
∗∗ Tadej Pogačar, Mads Pedersen
∗ Filippo Ganna, Wout van Aert, Jasper Philipsen, Jasper Stuyven, Stefan Küng
Na Pariz−Roubaix je bil včasih veljalo nepisano pravilo, da mora zmagovalec tehtati vsaj 70 kilogramov. Povedano drugače, v nedeljo bo Pogačar boksal kategorijo ali dve više kot običajno. Kot bi se boksar velterske kategorije podal v srednjo ali celo težko kategorijo. Pogačar tehta 66 kilogramov, kar je precej manj od glavnih tekmecev. Lanskoletni zmagovalec van der Poel tehta 75 kg, Mads Pedersen 70, Jasper Philipsen 75, Wout van Aert 78, Filippo Ganna in Stefan Küng pa po 83 kg. Povprečna teža kolesarja, ki se poda v pekel severa, znaša približno 75 kilogramov.
A po drugi strani je Pogačar kljub manjku kilogramov tudi tokrat med glavnimi favoriti. Ker je to pač Tadej Pogačar. Kolesar, ki se ne ozira na pisana in nepisana pravila. Kolesar, ki se ne ozira na predvidene scenarije in ustaljene vzorce. Nemogoče je mogoče - Pogitehna, če malce priredimo nekoč priljubljeni reklamni slogan. Morda imajo še najbolj prav tisti, ki pravijo, da bo Pogačar tokrat faktor X.
Kratek je seznam tistih, ki so na Pariz–Roubaix slavili že v svojem prvem nastopu. Zelo kratek. V zadnje pol stoletja je to uspelo le Italijanu Sonnyju Colbrelliju v tisti danes že legendarni, v dež in blato odeti izvedbi leta 2021. A vsi so si bolj kot ne enotni, da bo 26-letni Slovenec še dodatno animiral oziroma popestril že tako divjo dirko, na njegov letošnji nastop pa lahko gledamo tudi kot na naložbo za prihodnost.
Van der Poel je ustvarjen za to dirko
Pekel severa je dirka, za katero so značilni kaos, padci in zmeda, način, na katerega se ekipe s tem soočajo, pa je lahko razlika med zmago in porazom. Bolj kot na Flandriji ali kateri koli drugi dirki lahko pričakujete, da boste zaradi padcev ali pozicioniranja izgubili moštvene kolege in se boste morali prilagajati sproti. UAE Team Emirates so v nedeljo na De Ronde pokazali, da so še kako spretni pri tem krmarjenju skozi kaos. Tudi ko so zaradi padcev izgubili nekatere ključne može, so se znali prilagoditi. Pogačar bo imel v nedeljo ob sebi izkušeno ekipo, med drugim sta vnovič v postavi tudi Nils Politt in Florian Vermeersch, ki sta to klasiko že končala na drugem mestu.
Mnenja o tem, kako visoko lahko poseže v svojem debitantskem nastopu, so deljena. »Ni razloga, da Pogi ne bi mogel zmagati na dirki,« je za portal cyclingnews dejal nekdanji kolesar Luke Rowe, ki je danes športni direktor v ekipi Decathlon AG2R La Mondiale. »Pogačar ne bi bil na startni črti, če ne bi verjel, da lahko zmaga. Toda zame je nekdo drug prvi favorit. To je Mathieu van der Poel. Pogačar je generacijski talent, toda Mathieu je v vseh pogledih ustvarjen za Paris-Roubaix.«
Ni naključje, da je v zadnjih dveh letih ekipa Alpecin Deceuninck tu zabeležila dve dvojni zmagi. Van der Poel je bil obakrat prvi, Jasper Philipsen obakrat drugi. Van der Poel bo zdaj lovil hat-trick. Nekaj, kar je v celotni zgodovini uspelo le Šerifu Francescu Moserju (1978-1980) in Octaveju Lapizeju (1909-1911).
Centrifuga
Letos je na meniju 30 tlakovanih sektorjev, razvrščenih v pet težavnostnih kategorij. S petimi zvezdicami se ponašajo trije: Mons-en-Pevele, Le Carrefour de l’Arbre in seveda dobri stari Trouee d’Arenberg, to srce teme. Vstop vanj so malce spremenili. Tiste šikane, ki je lani dvignila nemalo prahu, ni več, našli so boljšo rešitev. Vsaj tako menijo.
Začetek je sicer miroljuben, prvi odsek s tlakovci nastopi šele po slabih 100 kilometrih. Teh uvodnih 100 kilometrov je kot »Highway to Hell«, avtocesta v pekel, če si izposodimo naslov himne avstralskih rokerjev AC/DC. Dobri dve uri trajajoče ogrevanje, ki pa te seveda ne more pripraviti na to, kar bo sledilo.
Dirka se lahko odloči na različnih odsekih, za razliko od Flandrije tukaj ni nekega ključnega trenutka ali odseka. Vse to pa recept za najbolj nori, divji dan v letu.
Nebesa lahko počakajo, čas je za pekel. Nedeljo v peklu. Ali jo ljubiš ali jo sovražiš, vmesne poti tako rekoč ni. Kraljica, mati vseh klasik, ki pa se do svojih sinov obnaša kot najslabša mačeha. Centrifuga, ki te po šestih urah izpljune blatnega, prašnega, pomečkanega, dodobra pretresenega in nemalokrat tudi krvavega. Pogosto strtega duha in telesa, znotraj velike zgodbe pa ima vsak kolesar svojo mikrozgodbo.
Dirka ne izbira in se ne ozira na imena. Ne ozira se na stare zasluge in nikomur se ne čuti nič dolžna. Na njej ni daril, ni popustov in ni odpustkov. Tu so vsi v istem košu, usoda pa iz njega na slepo vleče imena. Pogosto je pri tem nepravična, nepoštena. Najbrž je ni dirke tam zunaj, kjer bi bila sreča večji dejavnik. In posledično vsaj tako kot noge trpijo živci. Vse skupaj je kot vožnja z vlakcem smrti. Gor, dol, gor, dol ... Enkrat si na vrhu, že trenutek kasneje na dnu. Nikoli ne odnehaj pa ključni napotek, ki si ga velja vgravirati v balanco. Če imaš smolo, se moraš zavedati, da jo lahko ima že v naslednjem trenutku tudi tekmec. Dokler ne prečkate ciljne črte, se lahko zgodi – vse. In ponavadi tudi se.
