Začnimo pri projektu One Cycling. Kje je v tem trenutku? Govorilo se je, da bo letos ustvarjena platforma, prve dirke pod njegovim okriljem naj bi bile na sporedu že prihodnje leto.
Ni debate, da projekt ne bi zaživel. Mislim, da bo leta 2026 živ. Prvič v 20 letih so ekipe stopile skupaj in dejale, da je zdaj dovolj, saj dejansko mi sponzoriramo organizatorje dirk. Tudi organizatorji dirk so ugotovili, kaj dobijo, če pristopijo zraven. Kaj bodo dobili? Smisel One Cyclinga je, da se na 90 startih pojavijo najboljši kolesarji iz posameznih ekip. Ekipe so se zavezale, da bodo dale 10 ali 12 svojih najboljših kolesarjev z lestvice UCI, ki bodo dirkali na teh dirkah. Na vseh dirkah boš torej imel najboljše kolesarje in pogosto bomo spremljali dvoboje ali troboje med najboljši, kot sta Pogačar in Roglič. Zdaj je na obzorju tudi problem s TV-prenosi dirk. Vprašanje je, koliko časa bo Eurosport še prenašal dirke, podražile so se mesečne naročnine. Tudi za to imamo pripravljeno rešitev. Da o zastarelosti sistema kolesarskih dirk niti ne govorim. Dirke bi morale biti krajše, bolj intenzivne, s krožno traso na koncu. Kolesarstvo kot šport se je zelo spremenil, spremenili so se tudi navijači. Moj sin je profesionalen kolesar, a nikoli ne bo sedel pred televizorjem in dve uri gledal dirke. Vsi uporabljajo drugi zaslon. Nekaj delaš, zraven imaš še en zaslon, pogledaš in delaš naprej. Gledaš vrhunce, gledaš ključne stvari ... To je moderna tehnologija, ki počasi prihaja v Evropo. V ZDA je digitalna televizija že zdavnaj povozila običajno televizijo. Pred časom sem dobil podatek, da si je ob naslovu Denverja v ligi NBA več ljudi ogledalo slavje v slačilnici kot pa tekmo.
Govorimo o novih dirkah ali nadgradnji obstoječih?
Obstoječe bomo združili z novimi dogodki, ki bodo v lasti One Cyclinga. Zelo veliko trgov je, ki so v tem trenutku nepokriti, a imajo velik potencial oziroma veliko navijačev. Kolumbija, ZDA, Azija, Indija ... Zakaj ne bi šli tja in naredili tridnevnega dogodka? Dogovoriti se je treba z nekaterimi organizatorji v Evropi, da denimo skrajšajo svoje dirke za dan ali dva. Zakaj morata biti Tirreno–Adriatico in Baskija dolga sedem dni, če sta lahko pet. In potem dobiš prostor, da lahko organiziraš svoje dogodke. Dva vikenda in vse ekipe z istim letalom tja in nazaj. Greš v Miami ali New York, odpelješ in se vrneš. Ni to neki bavbav, le logistika je bolj natančna.
Bi v tej luči veljalo skrajšati tudi tritedenske dirke?
Ne. To je zgodovina, tradicija. Tega se ne spreminja, kot ne spomenikov Milano–Sanremo, Flandrija, Roubaix ...
Omenili ste Milano–Sanremo, kjer se v prvih petih urah ne zgodi praktično nič?
Milano–Sanremo je klasika, kakršna pač je, zato pa je dirka Strade Bianche bolj privlačna. Strade Bianche je stara le dobrih deset let, a je že ena najpriljubljenejših klasik na svetu. Na splošno je koledar UCI zelo dober, samo predolg. Na posameznih dirkah je preveč startov. Zakaj mora biti Dirka po Švici ali Dofineja dolga osem dni? Skrajšati jih je treba za dan ali dva, sedemdnevne dirke na pet dni in dobiš nekaj vikendov, ko lahko izvedeš kaj drugega.
Koliko od osemnajstih ekip z world toura podpira projekt?
Mislim, da sta le dve ekipi zunaj tega, in to sta Jayco AlUla in Cofidis. Vseh ostalih šestnajst je notri in še Israel Premier Tech ter Lotto od prokontinentalnih ekip. Razmišljati je treba, da bodo tudi tvoji obstoječi partnerji dobili bistveno večjo gledanost, bistveno bolj vidni bodo s tem projektom. Lažje bodo ostali v kolesarstvu, saj se bo precej povečala donosnost naložbe. Da se ne išče vsako leto novih pokroviteljev.
Kje je pri vsem skupaj ASO, organizator številnih največjih dirk vključno s Tourom in s tem eden glavnih igralcev na trgu?
Mislim, da se še nihče ni pravilno pogovoril z njim. Nihče ne posega v ASO, da mi nekaj hočemo od njih. Mi hočemo narediti samo to, da bi vsi skupaj imeli še več. Če se nekdo nemudoma postavi v opozicijo in reče »ne«, da ga moreš potem prositi, je to druga stvar. A mislim, da bo imel ASO kot organizator bistveno večjo korist, kot si morda misli.
Kaj pa o projektu One Cycling meni mednarodna kolesarska zveza UCI?
UCI je bila na začetku proti, ker je mislila, da gre za neko novo ligo. A to ne bo superliga ali nova liga, ampak bo liga znotraj world toura, ki bo imela jasna pravila in v kateri boš lahko določil, kdo je bil dejansko najboljši na teh desetih dirkah. Po lestvici UCI je bila lani najboljša ekipa UAE Team Emirates. A treba je vedeti, da UAE dirka na 70 dirkah več kot vsi ostali. Ima toliko dobrih kolesarjev in toliko denarja, da si to lahko privošči. Točke pa lahko nabiraš na vseh dirkah.
V zadnjem času so se zaradi supermoštev pojavile ideje o uvedbi tako imenovanega salary capa, ki bi omejil proračune ekip?
Brent Copeland, predsednik Mednarodnega združenja profesionalnih kolesarskih ekip, pravi, da bodo s tem ekipe prisilili, da ne bo večina najboljših kolesarjev v samo treh ali štirih ekipah. Tega ne moreš narediti. Menim, da bodo tudi v najbogatejših ekipah vedno obstajali kolesarji, ki se ne bodo sprijaznili z vlogo pomočnika in bodo pri 25 letih šli raje v drugo ekipo ter dobili priložnost, da se denimo na Touru borijo za zmagovalni oder.
Potem niste za uvedbo »salary capa«?
Ne to, da nisem, a mora biti narejen na pravi način. V formuli ena so ga postavili pri 100 milijonih. Nobena ekipa uradno ne porabi enega evra več kot 100 milijonov, dejansko pa porabijo 200 milijonov. Vedno najdeš vzvode oziroma obvode. Če bi videl, da grem prek »salary capa«, bi se denimo dogovoril s proizvajalcem koles, da nima več desetmilijonske pogodbe z ekipo, ampak neposredno s tremi kolesarji. In kaj bodo potem naredili? Še en nesmisel. Za moje pojme UCI prevečkrat pride ven z idejo, ki ni dovolj razdelana in zveni smešno. Ljudje, ki to pripravljajo, so potem videti, kot da nič ne vedo, niso pa hoteli nič slabega. Dejansko razmišljajo v pravi smeri, a je vedno treba doseči konsenz. Če je imel zadnji Tour de France zaradi Pogačarjeve superiornosti 30-odstotno višjo gledanost, je tudi moje kolesarje videlo 30 odstotkov več ljudi. Jaz nimam nič proti Pogačarju in njegovi premoči, zame je Pogačar vrhunska stvar, ki se je zgodila kolesarstvu. Takšne popularnosti kolesarstvo še nikoli ni imelo. Že celo večnost spremljam Tour, a še nikoli nisem videl, da bi Francozi skandirali tujemu kolesarju, kot se je to zgodilo v Nici. Nikoli. Da, skandirali so svojim kolesarjem, nikoli pa tujim. To je ta popularnost, ki jo je Tadej temu športu prinesel, globalno gledano. Ne mislim tu zgolj v Emirate ali Slovenijo ... Ko smo že pri tem, mislim, da smo Slovenci edini narod na svetu, ki se mu je pri dveh ali treh vrhunskih kolesarjih uspelo razdeliti na dva ali tri tabore. Eni navijajo za enega in sovražijo drugega ter obratno. Res ne morem razumeti, da se lahko kaj takega dogaja. Mi smo edinstveni na nekaterih področjih.
Eden izmed problemov kolesarstva je tudi, da največje zvezde ne dirkajo ravno pogosto drug proti drugemu. Roglič in Pogačar sta lani drug proti drugemu dirkala le na Touru, če odmislimo SP, ko sta bila v isti ekipi, in Giru dell'Emilia.
To je poanta – da se vsi v ekipah strinjamo, da je premalo dvobojev ali trobojev. Prav je, da se najboljši kolesarji srečajo na največjih dirkah. Ne na eni ali dveh, ampak da to traja od spomladi do jeseni. A v tej luči potem ne moremo delati 200- ali 250-kilometrskih etap. Dirke in etape je treba skrajšati, da imajo kolesarji več prostora za regeneracijo in trening. Da se lažje pripravijo, da imajo sezono bolj strukturirano. Kolesarstvo ne bo nič na slabšem, navijači bodo le še pridobili. Velikokrat sem naletel na mnenje, da hočemo vse skupaj skomercializirati. Ni res, vse skupaj želimo zgolj postaviti na še višjo ravno, da bo čim več takšnih dvobojev, kot so na Touru ali Flandriji. Da, seveda se na koncu vrti okoli denarja, a več je denarja, na višjo raven lahko postaviš celotno strukturo. Zadnji primer posla v športu je denimo Luka Dončić. Pri tem ni šlo za to, da je slabo pripravljen, ampak za čisto poslovno odločitev nekoga, da ne bo zapravil 150 milijonov za igralca, ki jim je sicer že prinesel ogromno. Sem privrženec tega. Tovrstni poslovni model sem celo predlagal v kolesarstvu. Najbrž me bo veliko ljudi popljuvalo zaradi tega, a v življenju se moraš odločiti za eno od smeri. In v Dallasu so šli v to smer. Lahko ne bi šli, pa bi se čez tri leta pokazalo, da so naredili napako. A čez tri leta tega ne moreš več popraviti. Jaz sem dal enako idejo, a po evropski zakonodaji tega ne moreš narediti – da bi menjali kolesarje. V kolesarstvu se zgodi točno to, da kakšen kolesar pri 27 ali 28 letih podpiše pogodbo na podlagi vrhunskih rezultatov, potem pa se odloči, da bo imel družino in bo malo užival, ti pa ga še vedno plačuješ poldrugi milijon evrov na leto. Težko gre od doma, saj ima doma otroka in ženo. Ti v treh letih za »nič« rezultatov zapraviš 4,5 milijona evrov, on pa lepo uživa doma. Če bi obstajala možnost, da ga zamenjaš z neko drugo, morda slabšo ekipo, bi vsak razmislil o svojem pristopu. A niti UCI niti EU tega ne dovoljujeta.
MI NIMAMO ŠE ENEGA MATEJA
Bahrain Victorious. Najbrž se strinjate, če rečemo, da lanska sezona, rezultatsko gledano, ni bila ravno najuspešnejša?
Imate prav, a smo določene stvari storili zavestno. Zavestno smo poskusili v prvi plan poriniti mlajše. Ob tem, da se je trend dirkanja in treningov popolnoma spremenil. Vse stare metode »so šle v franže«. Tu je naša trenerska ekipa malce zaspala. Dirke so se povsem spremenile, dirkati se lahko začne že pri 70 kilometrih. Ni več 130-kilometrskega ogrevanja, pa se potem dirka v zadnjih 30 kilometrih. Ob tem je treba vedeti, da ima naša ekipa na določenih položajih samo enega ali največ dva kolesarja. Najboljše ekipe UAE, Bora, Visma imajo na vsakem položaju po štiri. Če pri nas nekdo zboli ali pade, kot se je zgodilo Mateju, mi nimamo drugega, ki bi ga porinili v njegovo vlogo. Mislim, da bo že letošnja sezona bistveno drugačna. Glavni cilj mi je bil, da dobim tri kolesarje za grand tour (Antonio Tiberi, Santiago Buitrago in novinec Lenny Martinez op. p.).
Martinez bo obraz francoskega kolesarstva
Bahrain Victorious je pred letošnjo sezono med drugim okrepil 21-letni Francoz Lenny Martinez. Ob podpisu pogodbe je Eržen dejal, da želijo z njim v prihodnosti napasti zmagovalni oder Toura. »Martineza sem v naših vrstah želel že pred tremi leti, ko je prestopil iz mladincev med profesionalce, a se je takrat odločil, da bo ostal v FDJ. Zdi se mi izjemen potencial, po mojem mnenju bo prav on obraz francoskega kolesarstva v naslednjih desetih letih. Tudi zaradi njega smo iz Ineosa pripeljali nazaj Roda Ellingwortha. Mislim, da je Rod v desetih letih sedemkrat dobil Tour in to s štirimi različnimi kolesarji. V prvem letu smo najprej ugotovili koliko ima Lenny napak. Oziroma ne napak, ampak na čem niso delali z njim. On je s 54 kilogrami eden najlažjih kolesarjev v karavani in ima lahko velike težave že na ravnini. Treba je delati na tem. Vedeti je treba, da če zgrešiš tri ali štiri koščke sestavljanke, si že »out«. Tega kasneje ne moreš popraviti, vseskozi moraš dodajati malenkosti, da sploh prideš v priložnost, da si na startu Gira ali Toura v najboljši formi. Na vse, kar se bo zgodilo kasneje med samo dirko, pa tako ali tako nimaš vpliva.«
Glavni cilj Mateja Mohoriča spomladi so bržkone znova kockaste klasike?
Da, je pa treba vedeti eno stvar: sam mora razmisliti, kaj je cilj na dirki. Če vidiš, da je na dirki Pogačar ali denimo van der Poel, in ugotoviš, da mu ne moreš slediti, moraš med dirko prilagoditi taktiko, da boš končal v top tri ali pet. Ne pa da daš vse na kocko za zmago, a veš, da ne moreš. Realnost. Našim športnim direktorjem ves čas ponavljam o taktiki. Ne obremenjujte se več, kdo bo kontroliral dirko. UAE, Bora in Visma so tako močni, da jo oni kontrolirajo. Vi samo skrbite, da imate pokrito, če gredo v napad in vas bodo pripeljali do tja. Če pa imamo dan ali bodo oni nekaj »zafrknili«, moramo skočiti in to izkoristiti. Ne pa da se silimo, da bomo nadzorovali dirko s pol manj kolesarji, kot jih imajo oni.
Kje je vaša ekipa po proračunu? Zlata sredina?
Deseta ali enajsta ekipa v karavani. Povprečje world toura za leto 2025 znaša 32 milijonov evrov, a je treba vedeti, da štiri ekipe izstopajo. Nihče ne ve, koliko natančno znaša proračun UAE, Ineos ima okoli 65, Bora 55, Visma 45 milijonov ...
Kaj Ineos počne z vsemi temi milijoni?
Nisem prava oseba za to vprašanje. Sicer pa je kot pri vsaki stvari. Če malo zaspiš, če eno leto zaspiš, si že iz igre. Če pa tri leta zaspiš, potrebuješ pet let, da se vrneš. Tako je to. V poslu, športu, čemerkoli ...
POGAČAR SE NI ZGODIL, POGAČARJA SO NAREDILI
Če bi vam nekdo leta 2017, ko je luč dneva ugledal Bahrain Victorious, rekel, da bodo slovenski kolesarji v manj kot desetletju v eni sami sezoni osvojil vse tri tritedenske dirke in še mavrično majico, bi …
Spomnim se nekega intervjuja z začetka kariere športnega direktorja, ko sem bil še pri Adrii Mobilu. Takrat sem dejal, da bom imel nekoč najboljšo ekipo na svetu. In leta 2022 po Giru smo bili prvi na lestvici UCI. Tisti novinar mi je poslal sporočilo, da je takrat, ko se je peljal z intervjuja v Novem mestu nazaj v Ljubljano, pomislil, pa kaj je narobe s temi ljudmi. Meni ni nič nemogoče. Lahko vidite mojo tetovažo na roki (sanje nikoli ne spijo, op. p.).
Pa vseeno, številni o Tadeju Pogačarju govorijo kot o fenomenu, ki se zgodi enkrat na sto let.
Poznam nekaj fantov v Sloveniji, ki so v tem trenutku top pet ali deset talentov na svetu. A Pogačar se nam ni zgodil, Pogačarja so naredili. Začelo se je v slovenskih klubih, potem pa je bil spet v pravem okolju obkrožen s pravimi ljudmi, da je s svojo mentaliteto prišel do tukaj. Primož enako, Matej takisto. Niso se samo rodili in so zdaj tu. Ali pa Dončić. Če ga oče ne bi odpeljal v Real, ampak denimo v Bešiktaš, je vprašanje, ali bi danes bil tu, kjer je zdaj. Problem slovenskega vrhunskega športa je tudi ta, da je vedno več projektov družinskih. Vsi pravijo, da smo Slovenci fenomen, ker imamo toliko različnih športnikov v svetovnem vrhu, a kamorkoli pogledaš, gre za družinske projekte. Dončić, Garnbretova, Vodišek, navsezadnje moj sin. Moj sin je čisti produkt družinskega projekta. Vse, kar se je investiralo v njegov razvoj na velodromu, da je bil svetovni prvak med mladinci, je šlo iz družinskega proračuna. Od trenerja do materiala, ker drugače ne bi šlo. Si predstavljate, koliko talentov smo izgubili, ker starši nismo mogli finančno podpreti njihovih karier ali pa klubi niso prepoznali talenta? Mislim, da je šport narobe strukturiran. Morda ne bi bila slaba kakšna pametna ideja OKS, kako skavtirati in pripeljati različne talente v neki krog, kjer bi pod določenimi pogoji dobili najboljšo podporo za nekaj let. Meni je zelo žal, ko vidim, da se talenti izgubljajo. V enem izmed podkastov so me vprašali, kako narediti novega Pogačarja. Odgovoril sem, da to v Sloveniji res ni nič takšnega. Samo pogledaš, koliko ljudi je skočilo zraven v primeru Pogačarja, Rogliča ali Mohoriča. Jaz sem to, jaz sem ono. Zbereš teh petnajst ljudi, ki se hvalijo po medijih, dajo vse točke na papir, kaj je vsak prispeval, in potem deset fantov dela po sistemu, ki so ga naredili pri Pogačarju, Rogliču in Mohoriču. In potem ni hudič, da bomo dobili vsaj tri vrhunske kolesarje.
Zaznali smo sarkazem …
Jaz se nikoli nisem pohvalil, da sem kontaktiral s Primožem Rogličem. Da sem ga poslal na testiranje na fakulteto za šport. Leta pozneje, ko sem doma pospravljal papirje, sem naletel na račun, ki mi ga je za Rogličevo testiranje poslal doktor Milić. Povem vam tudi, kaj mi je rekel. Klical me je takoj po testu in dejal, da naj takoj podpišem z Rogličem, drugače bo on. A zakaj bi se s tem hvalil? To ni nič pomenilo v njegovi karieri. Primož je bil tako osredotočen, da bo uspel ... Ali sem ga jaz našel ali bi ga nekdo drug, Primož je imel svojo cesto. Ali bi šel pri tem malo levo ali desno, na cilj bi prišel.
Omenili ste sina Žaka, koliko ste še vpeti v njegovo kariero?
Že pred leti sem naredil eno najboljših potez v življenju, ko sem se že v mladinski kategoriji umaknil. Imel je svojega trenerja. Seveda, če kdo ve kaj v kolesarstvu, sem to jaz, če jaz ne vem, lahko pokličem nekoga, ki to ve. Da bi pa neposredno vplival, z njim debatiral ali hodil na dirke ... V njegovi mladinski karieri sem bil na treh ali štirih dirkah. Tudi zame je bil to velik stres. Zdaj sva bila skupaj dva tedna na trening kampu, mislim, da sva se videla štirikrat. On ima svojo pot, svojega menedžerja, seveda me lahko vedno pokliče, a mislim, da je bila to najboljša stvar, da sem razmejil oziroma ločil profesionalno in starševsko vlogo. Sploh ko vidim, kako se nekateri starši vpletajo in kaj počnejo. Naj še dodam, da je v svetovni seriji samo 500, 550 kolesarjev. Že da si tu notri, je velik privilegij. Svojemu sinu sem dejal, da je bil do tu talent, od tu naprej pa le še delo in pristop. Ti si prišel in s tabo je prišlo še devet takšnih kot ti iz tvoje generacije. Malo boljših ali malo slabših. A naslednjo leto jih bo prišlo novih deset. In naslednje novih deset. Res se moraš biti pripravljen žrtvovati. Dostikrat me vprašajo, zakaj Tadej tako izstopa. Saj Tadej sploh ne izstopa v tolikšni meri. Ampak če pogledaš Tadeja kot športnika in kakšno zvezo ima z Urško, oba sta povsem osredotočena. Tadej vsak dan naredi 110 odstotkov za svojo kariero. Potem ima na voljo še najboljši material, najboljše strokovnjake, najboljšo podporo. Vsak kolesar bi se moral zvečer, ko se uleže v posteljo, vprašati, ali je tisti dan naredil vse, da bo jutri boljši. In 99 odstotkov jih ni naredilo vsega, kar je bilo v njihovi moči.
Za konec, lahko Pogačar ponovi lansko sezono?
Treba je vedeti, da se bodo tudi drugi prilagodili njemu. Vedno je težje ponavljati kot pa doseči. Za nekega laika je morda vse skupaj videti zelo preprosto. Tadej napade in to je to. A že dve ali tri ure pred Tadejevim napadom poteka stopnjevanje ritma, kjer vsi drugi porabljajo glikogen na točno določenih vatih. Kolesarstvo je matematika. Zakaj imajo oni najboljše kolesarje, ki bi bili v večini drugih ekip kapetani? Da skrbijo za ta ritem, ki »pokuri« 98 odstotkov kolesarjev, ostanejo le še trije ali štirje, ki so v svoji ligi. UAE se je vse to naučil od Visme. Visma je dvakrat enako storila Tadeju. Načeli so ga z nenormalnim tempom do točke, ko je Jonas napadel. Oni so samo naredili analizo, kako je vse skupaj naredila Visma, ob tem da je Tadej precej bolj talentiran od Jonasa in so zgolj obrnili sliko. Pa naj dodam še to. Pred desetletjem ali več sem poslušal intervju s predsednikom Reala Florentinom Perezom. Med drugim so ga vprašali, zakaj ima takšno klop. Takrat so igrali Ronaldo, Zidane, Beckham ..., na klopi pa so sedeli Kaka in še nekaj zvezdnikov, ki bi v drugih top klubih imeli »zacementirano« mesto v prvi enajsterici. Pa je rekel, da je boljše, da so pri njih na klopi, kot da igrajo proti njim.
