Februarja letos je minilo že dvajset let od smrti Marca Pantanija. Pirat je bilo njegovo »nom de guerre«, njegovo partizansko ime. Morda bi bilo bolj na mestu Paganini; ko se je namreč vzpenjal po alpskih, dolomitskih ali pirenejskih očakih, je bil videti, kot da je sklenil pogodbo s samim hudičem.
Tudi dvajset let po smrti je še vedno najbolj oboževani italijanski kolesar. Vseh časov. Pa jih niso imeli malo. Velikih, največjih, legendarnih. Gino Bartali, Alfredo Binda, Felice Gimondi, Fausto Coppi in navsezadnje Vincenzo Nibali, če naštejemo le nekatere. A le eden je Marco, le eden je Il Pirata. Številni so dosegli več kot on, a ob ceste in pred televizijske sprejemnike nihče ni privabil več gledalcev kot on. Zakaj? »Joga bonito« temu pravijo v nogometu, »panache« temu pravijo v kolesarstvu. In Marco je bil Mane Garrincha na kolesu. Popoln v vsej svoji nepopolnosti, čudovit v vseh tistih očitnih pomanjkljivostih duha in telesa. Morda je vse skupaj še najbolje povzel priznani novinarski kolega in avtor Matt Rendell: »Italija je oboževala Pantanija, kot je Anglija oboževala Paula Gascoigna. In tako kot v Gazzovem primeru se je ta naklonjenost razvijala z leti. Najprej jih je zaslepil s svojim talentom, kasneje jih je presenetil s svojo ranljivostjo in na koncu zgrozil s svojimi prestopki.«
Salvador Dali
O liku in delu Marca Pantanija je bilo sicer povedano in zapisano že vse, a hkrati vse ne bo nikoli povedano in zapisano. Najbolj čistokrven med čistokrvnimi hribolazci. Ravnal se je po instinktu, ne pa po merilcih moči. Ko se je dvignil s sedeža, s(m)o se množice pred televizijskimi zasloni pomaknile na sam rob sedeža. Nekaj, kar danes počne Tadej Pogačar.
Bil je unikat, spačenega obraza je kljuboval gravitaciji. Bil je nenavadna kreatura. Rutka, ki je zakrivala plešo, štrleči uhlji, uhanček, kriv nos in grimasa, ki je izražala bolečino in osamljenost. In oči preganjane živali. »Ekstravagantna figura. Vedno se mi je zdel bolj umetnik kot pa športnik. Salvador Dali na kolesu,« je o njem nekoč dejal veliki tekmec Lance Armstrong.
Mož številnih pomanjkljivosti, a ko se je cesta enkrat obrnila navzgor ... Vedno je bil pripravljen iti »all-in«. Ko je bil pravi, nihče ni mogel slediti njegovim norim napadom. Spet drugič, ko se je zakalkuliral, je drago plačal. Vmesne poti praktično ni poznal. Kolesarstvo zna biti dolgočasen šport, v katerem na koncu na račun tistega, ki je pripravljen tvegati, slavi tisti, ki mu uspe, da se obdrži na kolesu. Ob Pantaniju praktično nikoli ni bilo dolgčas.
Vse do letos, ko je to uspelo Tadeju Pogačarju, je bil zadnji, ki je povezal dvojček Giro-Tour. Ventoux, Alpe d'Huez, Mortirolo ... Najbolj zloglasni vzponi, imena, ki med kolesarji vzbujajo strahospoštovanje, pa so bili njegovo igrišče, njegovo dvorišče. Kot vsi pravi nastopači je najboljše prihranil za največje odre, največje etape. Vse pa se je na nek način začelo nekega majskega popoldneva 1994 na pobočjih Mortirola. Dan, ko se je rodil Il Pirata. Takrat je v težave spravil tudi Big Mig Induraina, v tistih časih vladarja največjih tritedenskih dirk. Napad, ki je Pantanija takoj naredil za ljubljenca kolesarskih medijev in kralja ljudskih src v Italiji.
