Bilo je to še eno sijajno leto za slovensko kolesarstvo. Pravzaprav bi lahko zapisali, da je zlata doba doživela nov vrhunec. Vse tri tritedenske dirke so imele isti zaključek - z Zdravljico po zadnji etapi, podobno pa je bilo tudi na SP v Zűrichu. Vse in še svet(ovno).
Znotraj te nepozabne sezone za slovensko kolesarstvo je sezono za anale odpeljal Tadej Pogačar. Skoraj popolna sezona, v kateri je zabeležil reci in piši 25 zmag ter si med drugim kot šele tretji v zgodovini nadel trojno krono kolesarstva. O njegovih dosežkih in presežkih v letu gospodovem 2024 je bilo prelito že dovolj črnila.
Tudi na Večeru zvezd v Festivalni dvorani je bil posledično seveda največja zvezda. Po takšni sezoni drugače niti ne more biti. Po Rogovem zlatem kolesu je bil vnovič izbran še za kolesarja leta. "Seveda mi te nagrade veliko pomenijo. Celo leto garaš in potem je lepo, da v v tem obdobju med dvema sezonama obudimo spomine in zato so mi ti dogodki pri srcu."
Iz letošnje sezone mu spominov zagotovo ne bo manjkalo. Pravi sicer, da si v tem času, ko je bilo kolo postavljeno v kot, ni znova pogledal kakšne izmed dirk. "Ne, ko je bil čas za počitek je bil čas za počitek in nisem razmišljal o kolesu. Tudi tole obdobje v Sloveniji sem bil kar precej zaposlen. Nisem poležaval pred televizijo, ampak sem bil povsod naokrog. Morda pa bo čas v decembru."
Priprave na novo sezono so se sicer že začele, pa čeprav razmere za trening na sončni strani Alp niso ravno najboljše. "Zelo neprijetne, a je tak čas, da je potrebno stisniti zobe in trenirati v razmerah kot so. A tako ali tako se bodo kmalu začele priprave v toplejših krajih, kjer bo užitek delati tudi daljše treninge."
Morda mi svetovno pomeni kanček več
Še pred pripravami na sezono 2025, se v teh dneh pogosto oziramo na sezono 2024. Tisti čas v letu pač. Na prireditvi v Festivalni dvorani so se s kratkim videom še enkrat spomnili na njegove dosežke in presežke v iztekajočem se letu. Bilo je to izjemno popotovanje od makadamskih cest na Strade Bianche, do Il Lombardie, na kateri je nepremagan že štiri leta. Vmes pa Katalonija, Liege, Giro, Tour, Montreal, Zürich …
Kot že rečeno vse in še svet(ovno). Se mu je kakšen dogodek še posebej vtisnil v spomin? "Veliko jih je bilo. Morda mi svetovno prvenstvo v reprezentančnem dresu pomeni kanček več, a res se težko odločim katera mi največ pomeni. Cela sezona je bila vrhunska," pravi številka ena svetovnega kolesarstva. Zdi se, da na tem plenilskem pohodu ni imel niti enega slabega dneva. "V kolesarstvu oziroma športu na sploh ne gre brez slabih dni, tudi jaz sem jih imel par, a na srečo se jih ni videlo navzven. Kateri so to bili? To bom obdržal zase."
Roubiax bo moral še počakati
V naslednji sezoni bo posledično pogosto v vlogi branilca zmage. Oguljena fraza pravi, da je težje braniti kot osvojiti. "Že na kar nekaj dirkah sem branil zmago. Včasih se je izšlo, včasih ne. Skratka nič novega, morda je izjema le SP, ki je res specifična dirka. Ne zgodi se pogosto, da ubraniš naslov svetovnega prvaka. To je uspelo le izjemnim kolesarjem, ta bo verjetno najtežja za branit. Še z večjim veseljem bom sicer šel na dirke, na katerih še nisem zmagal in jih poskusil dobiti."
Takšnih je sicer vse manj na koledarju. Milano-Sanremo je bil do zdaj nerešljiva uganka. Pa ne da ni bil blizu. Peti leta 2022, četrti leta 2023 in tretji na letošnji izvedbi La Classicissime. Zelo blizu, a hkrati precej daleč, to bo zanj zagotovo eden najtrši orehov.
Milano-Sanremo je, kot bo dejal sam, tisti, križ, ki ga nosi, od vidnejših dirk pa na njegovem seznamu zmag manjkata še Pariz-Roubaix in španska Vuelta. Domišljijo "hardcore" ljubiteljev kolesarstva že zdaj buri dan, ko se bo podal na kocke Roubiaxa. A na to bo potrebno počakati še kakšno leto ali dve. "Za zdaj ni v načrtih, a nikoli ne veš, če bo forma prava za tovrstno dirko, potem se lahko program tudi spremeni. A sebe na tej dirki ne vidim še par leta, Vuelta pa bo zagotovo prej na vrsti kot Roubaix," odgovarja Pogačar, ki so mu sicer tovrstne enodnevne klasike zelo pri srcu. "Tour je zagotovo največja dirka na svetu, pa še tri tedne traja. Je res velik kolesarski praznik, ki traja cel julij. A sam zelo uživam na teh enodnevnih dirkah. Se ne rabiš truditi 21 dni, ampak le en dan. Tako da spomeniki in SP so mi ene najljubših dirk."
Plezanje Janje vrhunsko za gledati
Tekmecem je v letu 2024 prepustil le drobtinice in v letu 2025 bo dirkal s tarčo na hrbtu. Jonas Vingegaard se je že vrgel na delo, Primož Roglič nabira kilometre v okoli Monaka, tudi v volčjem brlogu že kujejo načrte, kako z Remcom Evenepoelom stopiti še stopničko višje. "Z drugimi se ne obremenjujem preveč. Vem, da trenirajo in da želijo biti še boljši kot so bili v zadnjih letih. A podobno razmišljam tudi sam in se osredotočam nase. Da bom vsaj tako dober kot letos."
Po nekaj dnevih v Sloveniji se bo zdaj vrnil v svoj drugi dom v Monaku. "Tam bo še nekaj obveznosti, potem pa gremo počasi na prve ekipne priprave v toplejše kraje, kjer bomo začeli resno trenirat."
Vmes ga čaka še kakšna podobna prireditev oziroma nagrada kot je bila ponedeljkova. Tudi Vélo d'Or in pa lovorika za slovenskega športnika leta bi lahko oziroma morala romati v njegove roke.
Še več, po tovrstni sezoni bi se moral znajti tudi med kandidati za laureus, ki je neke vrste neuradna nagrada za naj športnika na svetu. Bila bi krivica, če ne bi bil vsaj med kandidati. Koga bi sam izpostavil? "Ne vem koga bi izpostavil. Veliko jih je, ki jih rad spremljam." Vprašano drugače, kateri športni dogodek mu je ostal v spominu iz iztekajočega se leta, pa da ni sam v glavni vlogi? "Plezanje Janje Garnbret na olimpijskih igrah je bilo vrhunsko za gledati."
