Čeprav je trpel, je na izjemno težki trasi cestne dirke svetovnega prvenstva tudi užival. Sploh ko se je v zadnjem kilometru zavedal, da bo uresničil svojo veliko željo in osvojil naslov svetovnega prvaka. ''Bilo je noro ob cesti, v cilju, na stopničkah. Toliko znanih in neznanih obrazov, toliko navijačev, ki je navijalo. Sem v oblakih,'' je dejal za TV Slovenija.
Potrdil je, kar je izjavil že v angleščini takoj po prihodu v cilj. Da napad več kot 100 km pred ciljem ni bil načrtovan, temveč, kot se je izrazil sam – neumnost. ''Ni bil načrt napasti tako zgodaj, ampak na koncu se je tako odvilo. Ko sem se enkrat podal v to, ni bilo več izhoda. Moral sem do konca. Dal sem vse na mizo, kar sem imel, izplačalo se je,'' je govoril Pogačar, ki ni pozabil izpostaviti, da mu je bil med begom v izjemno pomoč moštveni kolega Jan Tratnik: ''Bil sem zelo zaskrbljen, ampak ko sem videl, da me je Jan počakal, sem dobil veliko motivacije. Brez Jana bi to bil samomorilni napad, ampak Jan je opravil vrhunsko delo. Od tam dalje je tudi še bilo nekaj dvomov, a vedel sem, da se ne smem zaklati na klancu. 40 sekund prednosti na vrhu vsakega klančka je bilo v redu, ampak nikoli ne veš, kdaj te povsem pobere.''
Pogija ni pobralo, bogsigavedi od kje je črpal energijo, da je sam za seboj zadržal močno skupino z njegovimi glavnimi izzivalci. No, je sam povedal, kaj ga je gnalo … ''V zadnjem krogu res ni bilo več moči, oči niso več gledale naravnost. Ampak ves trud, ki smo ga z ekipo in reprezentanco vložili v to leto … Tudi Urška se ogromno odreka, da jaz počnem bedarije. Za vse, ki so prišli navijati, družino in prijatelji, vse ki so me spodbujali, sem vedel, da moram v zadnjih 20 kilometrih še stisniti. Do zadnjega atoma sem stiskal,'' je zaključil ob spoznanju, kakšno nagrado je za to dobil na zmagovalnem odru: ''Mavrična majica – to je to v kolesarstvu. Pika na i. Najlepša majica na svetu. Upam, da jo bom lahko nosil s ponosom in veseljem.''
