Tovrstne primerjave so že same po sebi nehvaležne. Kot je pred časom lepo dejal nek nekdanji slovenski kolesar, ima kolesarstvo iz njegovih časov z današnjim skupnega zgolj to, da se še vedno vozi po dveh kolesih. Tudi sam Tadej Pogačar ni ravno pristaš tovrstnih primerjav z velikani iz preteklosti. Seveda pa ni dvoma, da je njegova letošnja sezona ena najboljših v zgodovini kolesarstva. Ne glede na to, kaj bo dosegel na zadnjih dirkah, na katerih bo nastopil v letošnji sezoni.
Kako dobra je njegova letošnja sezona? Na tem njegovem plenilskem pohodu, ko je tekmecem prepuščal le drobtinice, je bilo že večkrat omenjeno, da sta si v celotni zgodovini le dva kolesarja nadela trojno krono kolesarstva. Povedano drugače, le dva kolesarja sta v istem letu osvojila rožnato, rumeno in mavrično majico. Kot prvemu je to uspelo, kakopak, legendarnemu Eddyju Merckxu leta 1974, kot drugemu, in do danes zadnjemu, pa Ircu Stephenu Rochu. In če je bil slednji, če malce pretiravamo, "one hit wonder", pa je imel Merckx še kar nekaj izjemnih sezon. Še več, naj se sliši še tako čudno, morda leto 1974 sploh ni bilo najbolj plodovito v njegovi karieri. Kanibal si je dve leti pred tem morda nabral še bolj imeniten in izdatnejši plen.
V tistem letu 1972 je bil Kanibal bržkone na vrhuncu moči. V tistem letu, ko je bil star 27 let, je poleg Gira in Toura osvojil tudi tri spomenike (Milano-Sanremo, Liege-Bastogne-Liege, Il Lombardia) ter slavil še na kopici drugih dirk (Valonska puščica, Giro dell'Emilia, De Brabantse Pijl ...). In za konec, kot piko na i, v Mexico Cityju podrl še rekord v vožnji na eno uro. Za 788 metrov, kar je bil največji preskok po letu 1912. Kanibalsko.
Dobre pol stoletja je Pogačar na podobnem plenilskem pohodu. Že sam vstop v sezono je bil izjemen. Na Strade Bianche je do zmage prišel po 80 kilometrov dolgem solo pobegu. Solo brez talona, če se izrazimo v kvartopirskem žargonu. Bila je to sijajna napoved vsega, kar je sledilo v naslednja pol leta. Po Strade Bianche je konkurenco sesul še na Dirki po Kataloniji, Liege-Bastogne-Liege, Giru, Touru in VN Montreala. Precej hitreje bi bilo, če naštejemo dirke na katerih je nastopil, a jih ni dobil. Milano-Sanremo in VN Quebeca. To je to, to je seznam. Njegova najslabša uvrstitev v letu 2024 je sedmo mesto.
In ni še končal. Lov na mavrično majico na SP v Zürichu ter lov na četrto zaporedno zmago na spomeniku Po Lombardiji sta zadnja velika izziva v letu 2024.
Eddy Merckx in leto 1972, Merckx in leto 1974, Stephen Roche in leto 1987, Fausto Coppi in leto 1949, Sean Kelly in leto 1984 ... Tadej Pogačar in njegovo leto 2024 sta že v tem trenutku tam med njimi. Če bo prihodnjo nedeljo ujel še mavrico, pa bo morda celo pred njimi. Tudi pred Merckxom in njegovim plenilskem pohodom leta 1972.
POGAČAR V LETU 2024
Strade Bianche*: 1. mesto
Milano–Sanremo*: 3. mesto
Dirka po Kataloniji: 1. mesto
Liege–Bastogne–Liege*: 1. mesto
Giro d'Italia: 1. mesto
Tour de France: 1. mesto
VN Quebeca*: 7. mesto
VN Montreala*: 1. mesto
