Zmes igrivosti in dominance, ki jo je uprizarjal na neštetih francoskih klancih, je bila tako imenitna, da s(m)o mu mnogi prilepili kar oznako 'kolesarski Lionel Messi'. Brezmejna nadarjenost pa ni edina stvar, ki si jo Tadej Pogačar deli z najboljšim nogometašem vseh časov. Argentincu, ki je z Barcelono serijsko osvajal kose srebrnine, se je namreč reprezentančna lovorika dolgo zoprno in spretno izmikala, zaradi česar je bil odstotek ljudi, ki so izražali dvome v povezavi z njegovo veličino in ga izpodbijali s prestola, poleg Portugalske najvišji prav v njegovi domovini.
Skozi podobno neskladje pa je moral v svoji karieri iti tudi fant s Klanca pri Komendi. Jasno, jezo (pre)številnih rojakov si je – absurd? – nakopal pred štirimi leti, ko je z mojstrsko vožnjo na čas Primožu Rogliču pred promenado v Parizu snel rumeno majico in mu seveda pred nosom speljal zmago na dirki vseh dirk. V tem, da so ga ti, zgolj zato, ker je dal vse od sebe in izvrstno opravil nalogo, kritizirali ali pa ga celo – Bog jim pomagaj – označili za izdajalca, ni seveda nobene logike. Takrat jih ni bilo malo, ki so vse skupaj primerjali s tem, kar se je pred slabim desetletjem zgodilo v dolini pod Poncami, ko si je Jurij Tepeš priskakal drugo zmago v svetovnem pokalu in s tem Petru Prevcu odščipnil potrebne točke v boju za veliki kristalni globus. Označite me, za kogarkoli ali karkoli želite, a sam se, četudi bi bilo to v državnem interesu, nikoli ne bi odrekel polovici svojega imetja, da bi nekdo, ki je že tako ali tako neprimerno uspešnejši, imel še več. In verjetno ste na podlagi zapisanega že ugotovili, da se mi nič v povezavi z razpletom tiste tekme na planiški velikanki ne zdi sporno, vseeno pa se ta močno razlikuje od tistega, ki smo ga dobili po enem izmed najbolj razburljivih kronometrov v kolesarski zgodovini.
Prvič, Tadej in Primož nista tekmovala za isto ekipo, in drugič, kar sicer na zagnanost posameznega športnika ne bi smelo imeti vpliva, končni uspeh za Slovenijo po nepričakovanem zasuku ni bil nič manj odmeven, pravzaprav je bil zaradi vse nastale drame še toliko bolj. Zagrenjenost in odpor slovenske javnosti pa sta bržčas prišla kot posledica psiholoških vzgibov, po katerih so ljudje pač bolj naklonjeni tistim, ki so že dalj časa na sceni in so imeli torej več možnosti, da so s svojimi dosežki drugim zlezli v srca. Zaradi tega je takrat Tadej kot novinec na najsvetlejših odrih – nezasluženo! – plačal visoko ceno, vendar pa je do danes, kot tudi Lionel Messi, ki je z gavči osvojil že tri velika tekmovanja, mnenja rojakov že zdavnaj spreobrnil. A če je Slovence moral pridobiti na svojo stran z eminentnimi dosežki, je tuje kolesarske navdušence že zdavnaj prepričal s svojim edinstvenim slogom. V času sodobne tehnologije, ko večina kolesarjev svoj ritem določa na podlagi merjenja neštetih telesnih odzivov, on dirka in napada po občutku.
»Njegovo vedenje je samomorilsko,« bodo zapisali mnogi. In nesmiselno bi bilo kogarkoli prepričevati, da so ti v zmoti. Zaradi divje narave je Tadej že nekajkrat zašel v krizo in padel v brezno, iz katerega se ni uspel izvleči. Če v večini poklicev velja, da – kot je ugotavljal že rimski filozof Seneka – ena virtuoznost odtehta tisoč šibkosti, je v kolesarstvu, kjer te lahko en slab dan usodno oddalji od končnega cilja, ravno obratno. A ravno ta šibkost, ki jo ima poleg tisoč virtuoznosti, ga dela tako posebnega, tako edinstvenega. Njegov odpor do preračunavanja je njegov največji demon, a hkrati tudi največji angel. Jasno, zgolj z zmagovanjem se niti slučajno ne bi dotaknil tako širokega kroga ljudi, junak množic je postal zaradi estetskih in pogosto nerazumljivih, na videz samouničevalnih vložkov, s katerimi skrbi za stalen dotok pozitivnih dražljajev in zaradi katerih tako zelo izstopa. Prav to je razlog, da so tekom minule dirke po Franciji v povezavi z njim mnogi izražali dvome, kritik pa se – pač, zagate največjih šampionov – ni otresel niti takrat, ko je bilo jasno, da je za razred boljši od preostalih ter da mu nihče ne more preprečiti, da bi se vrnil na kolesarski Everest.
Mnogi mediji ter nekdanji velikani tega športa, vključno s padlim zvezdnikom Lanceom Armstrongom, so dejali, da premore premalo empatije do preostalih tekmovalcev ter da si, v kolikor ne bo zmanjšal lakote po zmagah, med karavano gotovo ne bo pridobil veliko prijateljev. Ker človeka pač nič ne razdraži bolj kot nekdo, ki je boljši in ti nenehno nastavlja ogledalo, nas komentarji Američana niso tako presenetili. Odziv Tadeja pa je bil briljanten, da bi težko bil bolj: »Zanimivo, da še nikoli nihče ni zmag očital sprinterjem,« je dejal nekaj dni pred koncem v Nici. Jasno, prisluhniti in ugoditi vsem je nemogoče, to je nekako tako, kot bi sedel preblizu trobilne sekcije orkestra. Ton vseh nasvetov bi bil oglušujoč, 25-letnik pa si zasluži vse pohvale, ker ni ubiral srednjih poti, ker ni dopustil, da bi kdo zamajal njegovo stališče. Ko se je pojavila možnost za etapno zmago, smo pri njem takoj videli radoveden pogled in iskrico v očeh. Morda je res strl sanje nekaterih ubežnikov, vendar v športu daril ne bi smelo biti. Sploh pa so zmage za prave šampione kot morska voda. Jasno, več ko je popiješ, bolj si žejen.
No, eni se je vendarle odrekel že vnaprej, da bi – le redki seveda verjamejo, da je nastop na olimpijskih igrah odpovedal zaradi utrujenosti – tako izrazil podporo svoji izbranki Urški Žigart, ki proti pričakovanjem ni bila izbrana za nastop v Parizu. Tadej torej ni le izjemen športnik, pač pa tudi idealen zet. Ob številnih njegovih dejanjih, šaljivih komentarjih in zmagah je resnično težko ostati ravnodušen, osebno pa me je najbolj impresioniral v dnevih po tem, ko mu je Jumbo Visma na Galibierju pripravila past. Ko se je ujel vanjo in pridelal velik zaostanek za Jonasom Vingegaardom, je vse kazalo, da je igre konec, da možnosti za vrnitev ni več. Toda Tadej se je, podobno kot Chuck Noland alias Tom Hanks v filmu Brodolom, boril proti nemogočemu. Vsa logika na svetu je pravila, da je položaj izgubljen, on pa je še vedno vztrajal in s peno na ustih poskušal spremeniti scenarij ter postaviti stvari na svoje mesto. Z brutalno borbenostjo je svetu poslal izjemno sporočilo, da ni prav nič zapisano v zvezdah, da smo sami gospodarji svoje usode ter da je treba do zadnjega verjeti. Četudi se mu tistega vročega poletja pred tremi leti ni uspelo obdržati na francoskem tronu, pa je že takrat pokazal lastnost, ki jo imajo le največji. In če sem dodamo še vse našteto, kar ga krasi in odlikuje, resnično nismo daleč od tega, da ga označimo celo za največjega med njimi.