Potem ko je etapo zaznamovalo dolgo bežanje domačina Piccola, je ta na vznožje zadnjega klanca pripeljal dobro minuto prednosti pred glavnino. V kateri pa se je rano takrat odvila pravcata drama. Tadeju Pogačarju je nagajalo kolo, s počeno pnevmatiko je tik pred zaustavljanjem in menjavo tudi rahlo padel in ni skrival znakov nejevolje. Nato pa vendarle dobil novo kolo in se takoj podal v lov. S pomočnikoma je hitro ujel glavnino, ki je navijala tempo, nato se je s tega čudnega izhodišča začel boj za najpomembnejše stvari.
Kmalu je bilo jasno, da Piccolo svojega pobega ne bo zmogel držati do konca, kaj šele do rožnate majice, za katero bi potreboval več kot minuto naskoka pred glavnino. Dobrih šest kilometrov pred ciljem so ga ujeli in sledil je obračun najboljših na najtežjem, delu klanca. Ko slišite najboljši, najtežji in klanec, pa na misel hitro pride eno ime, en priimek. Tadej. Pogačar. Padec in menjavo kolesa, pred katero so se izpod starega celo kresale - dobesedno - ognjene iskre, je pozabil, se postavil na čelu kolone narekovat ritem, njegovi cilji pa so bili kristalno jasni.
Izvedba pa taka, kot zna le on. Brez nekega skakanja in kompliciranja se je dobre štiri kilometre pred Cilje Pogi preprosto odpeljal tako, da mu ni mogel slediti nihče. V svojem ritmu, v svojem tempu, v svojem slogu. Peljal je svojo dirko in ves čas povečeval prednost - vprašanje je bilo le še, s kakšno prednostjo bo osvojil etapo in s kolikšnim naskokom bo oblekel rožnato majico vodilnega. Privozil si je približno pol minute pred konkurenco, medtem ko je rožnatega po prvi etapi pustil daleč za seboj.
