Nekajkrat smo dobili po ušesih, kar pa morda niti ni slabo

Vroče, toplo, hladno, bi lahko opisali njegov vstop v leto 2024. Zelo zadovoljen je z italijanskimi klasikami (Straden Bianche, Milano–Sanremo) in malo manj zadovoljen z belgijskimi. Oziroma kot bo dejal sam, zelo razočaran, čeprav je bil tudi tu na zadnjih dveh preizkušnjah v top 15. »Želimo si više, želimo si vsaj na stopničke.«

Na Milano–Sanremo, kjer je leta 2022 prišel do ene največjih zmag v karieri, je bil znova v igri za zmago. »Na vzponu na Poggio sem se malce zaplezal. Na vrhu sem bil kakšni dve poziciji bolj zadaj, kot bi si želel. Vseeno sem uspel zdržati priključek ob Tadejevem napadu, mi je pa vzelo malenkost preveč časa, da sem na spustu ujel čelo skupine. Na dnu spusta sem lahko napadel in sem za trenutek pomislil, da bi se lahko izšlo. Sem pa vedel, da je Jasper Philipsen zraven, in na žalost je to vedel tudi njegov moštveni kolega Mathieu van der Poel. Če on ne bi vedel, da je Jasper zraven, bi skrbel za lastno rit in se ne bi žrtvoval, da bi mene ulovil. A na žalost je vedel, prav tako pa ni dirkal s figo v žepu in se je žrtvoval za svojega moštvenega kolega. Sam v zaključnem sprintu nisem imel več moči. Takšna je pač ta dirka, vse se odloči v nekaj trenutkih,« je razplet prvega spomenika sezone znova podoživel vedno zgovorni član ekipe Bahrain Victorious.

V pričakovanju evangelija po Mateju
Kaj bi bilo, če (ne) bi bilo (van der Poela), nima smisla premlevati. »Saj veste, kaj bi bila čebula, če ne bi imela če. Tako je v življenju, šport je ravno zaradi tega zanimiv. Zgodi se lahko sto stvari, odloči pa na koncu to, kako odigraš svoje adute iz rokava.« Vrhunec spomladanskega dela sezone zanj tako ali tako šele prihaja. To nedeljo, ko je na sporedu Dirka po Flandriji, in naslednjo nedeljo, ko je na sporedu kultna Pariz–Roubaix. Vrhunec flamskega svetega tedna, pa ne zaradi velike noči. »Dva spomenika, ki sta mi najbolj pri srcu. Glavna cilja ne samo letošnje, ampak tako rekoč vsake pomladi, dokler bom v karavani.« Najprej Dirka po Flandriji. Mohorič se nadeja, da bomo na veliko noč poslušali kolesarski evangelij po Mateju. »Želim si dobrega rezultata. Vem, da sem ga sposoben. Za sabo imam močno ekipo. S fanti smo sicer na teh prvih klasikah nekajkrat dobili po ušesih, kar pa morda niti ni slabo. Zaradi tega smo morda le še bolj lačni prvih stopničk ali zmage. Verjamem, da sem v pravih okoliščinah sposoben presenetiti tudi oba glavna favorita (Mathieu van der Poel, Wout van Aert, op. p.) in zmagati. V nedeljo na Gent-Wevelgem smo videli, da se veliko taktizira in da se ju da prignati v kot. Nekatere ekipe so številčno precej močne, kar se v pravih okoliščinah da obrniti v lasten prid,« je svetovni prvak v makadamkanju razmišljal včeraj na tiskovni konferenci oziroma druženju z navijači v športni trgovini Hervis v ljubljanskemu Cityparku.

Če bi lahko izbiral, kje bo prišel do vrhunskega rezultata, bi izbral Pariz–Roubaix. »Morda mi je bila vedno bolj pri srcu. Vse odkar sem jo prvič izkusil še kot šestnajstletnik.« Malo je dirk, kjer je (ne)sreča večji faktor. Sam je na tej zadnji norosti modernega kolesarstva do zdaj nastopil štirikrat, najboljši pa je bil pri tem leta 2022, ko jo je končal na petem mestu. Verjame, da se bodo kock(ic)e nekoč zložile na pravo mesto. »Če sam sebi ne zaupaš, da lahko nekaj dosežeš, ti ne bo nikoli uspelo. Sam vem, da sem tega sposoben. Nimam pojma, ali se bo kdaj to zgodilo, a verjamem v usodo, in da obstaja nekaj večjega od vseh nas, tako da se niti pretirano ne obremenjujem s tem. Mirno spim in bom tudi v noči pred dirko,« je dejal 29-letnik.

Ob njem je včeraj sedel Sonny Colbrelli, ki je to kultno klasiko dobil leta 2021. Bila je to ena najbolj legendarnih izvedb te klasike, dež in blato sta namreč dodatno začinila nedeljo v peklu, ki je bila sicer takrat na sporedu v začetku oktobra. »Takrat sva bila s Sonnyjem skupaj v sobi in zjutraj sva se ob pogledu na temne oblake samo spogledala. Nobeden ni nič rekel. Temu je sledil sanjski dan, ki mu je spremenil življenje. Še zdaj se v živo spominja, kako je na velodromu v Roubaixu dvignil zmagovalno kolo.« Bila je to največja zmaga v Colbrellijevi karieri, in kot se je izkazalo, tudi labodji spev, že nekaj mesecev kasneje je moral danes 33-letni Italijan zaradi težav s srcem končati tekmovalno kariero. S kolesa je kmalu po tistem presedlal v avtomobil športnega direktorja. Na vprašanje, kakšen nasvet bo pred nedeljo v peklu dal Mohoriču, se je Colbrelli zgolj nasmehnil. Malo je namreč kolesarjev, ki tako analitično in študiozno pristopajo k dirkanju kot prav Mohorič. »Sonny mi daje predvsem motivacijo in vero, da se sanje lahko uresničijo,« je sklenil Moho, potem podelil še nekaj avtogramov in napravil nekaj selfijev, že kmalu pa se podaja nazaj na sever. Usodi oziroma granitnim kockam naproti.