Dandanes profesionalni kolesarji zelo pazijo kaj jedo in pijejo. Tudi ali predvsem pred, med in po dirki. Včasih je bilo drugače, kot lahko vidimo v sijajnem dokumentarcu Vive le Tour, ki ga je sloviti francoski režiser Louis Malle posnel med Dirko po Franciji 1962.
Bili so to neki drugi, številni bodo rekli bolj romantični časi. Tudi v kolesarstvu. Marsikaj je bilo drugače. Kolesarji so bili v precej večji meri prepuščeni sami sebi. In lastni iznajdljivosti. Včasih so lahko kolesarji s seboj vzeli le omejeno količino pijače/bidonov, da o pomoči iz spremljevalnih avtomobilov niti ne govorimo. Posledično so se v vročih poletnih dnevih kolesarji morali znajti kakor so vedeli in znali. Med drugim so kar med etapo oplenili bare in kavarne, ki so se nahajale ob cesti. Ter pobrali vse, kar jim je prišlo pod roko. Od gaziranih pijač, vina, šampanjca, piva... Do vode, če ravno ni bilo drugega. In potem hitro nazaj na kolo. Brez, da bi plačali.
Kot v nadaljevanju izseka pravi narator, je po koncu Toura direktor dirke prejel zajeten račun.
