Veliko o njeni razgibanosti in težavnosti pove podatek, da je eden najboljših v skupnem seštevku, član Movistarja Miguel Angel Lopez povsem izgubil stik s konkurenti, zaostajal iz kilometra v kilometer in bil na nastali položaj tako jezen, da se je večkrat zaustavil in ni hotel nadaljevati. Nadrejeni so ga prepričevali, naj vendarle odpelje do konca in ne odstopi, a se mu je od jeze mešalo. Še en dokaz, da se vse do konca lahko zgodi prav vse - in še en dokaz, kako modro je vse skupaj odpeljal Primož Roglič.
Slovenski vodilni mož je bil eden tistih, ki so med lovom na ubežnike zlomili Lopeza, hkrati pa je pazil na njegovega moštvenega tekmeca Enrica Masa, ki je bil v skupnem seštevku najbližji. Tudi na izjemno težkem zaključnem vzponu je bil Roglič pozoren, odziven, odlično razpoložen. Odgovoril je na nekaj napadov, zlahka držal priključek tudi tedaj, ko mu v luči skupnega seštevka sploh ne bi bilo več treba. Toda želel je uloviti tudi še zadnjega preostalega ubežnika in konkurirati za etapno zmago.
Zato je dobrih pet kilometrov pred ciljem kljub temu, da je bil varno vodilni mož na dirki, začel napadati še sam in zdelo se je, da bodo za etapno zmago med seboj odločili najboljši. A na koncu vendarle ni bilo tako, prave volje med favoriti ni bilo. Škoda. A nepomembno. V skupnem seštevku je Roglič naredil vse in še več, kajti za bonus sekunde je osvojil drugo mesto na etapi in še povečal prednost. Jutri mora le še odpeljati kronometer vsaj približno po svojih zmožnostih - in tretjič zapored bo zmagovalec Vuelte.
