Dirka po Sloveniji je danes postregla s kraljevsko etapo z brutalnim ciljnim vzponom na Sveto goro. Tadej Pogačar je seveda v skupnem seštevku premočno vodil že po predvčerajšnji preizkušnji okoli Celja, a je bil odločen, da bo svojo moč pokazal tudi na najtežjem klancu letošnje slovenske pentlje. To je tudi storil - a na najbolj fascinanten, najbolj moštven, najbolj človeški način. Pogačar je bil ponovno najmočnejši, toda etapne zmage ni potreboval. Zato je naredil nekaj drugega.
V izjemno težkem zaključku ni pobegnil, temveč je vozil za svojega moštvenega kolega Diega Ulissija, ki je bil v boju za to, da bi se povzpel na drugo mesto v skupnem seštevku. In točno za to je poskrbel Pogačar. Kot vodilni mož na dirki je bil on tisti, ki je narekoval tempo in pomagal Ulissiju, da bi ga nato spustil v ciljni šprint, mu omogočil etapno zmago in s tem tudi preboj na drugo mesto. Pa ne samo to. Pogačar je nato še sam vzel drugo mesto na etapi z norim šprintom in visoko dvignil roke.
Kaj jih ne bi dvignil, ko pa je naredil precej več, kot če bi zmagal etapo. Naredil je maksimalno, kar je bilo mogoče narediti za ekipo Emirates. Poklon!
