V rubriki Številke jo je gostil kolega Slavko Jerič, slovenska kolesarka, ki je znana tudi kot dekle zmagovalca Toura Tadeja Pogačarja, pa je izjemno odkrito spregovorila o marsičem. Posebej je pretresla in z iskrenostjo navdušila, ko je govorila o težavah z anoreksijo, zaradi katerih je končala pri psihologu in s katerimi se je s pomočjo družine tako zelo uspešno spoprijela. Njene besede so resnično lahko v pomoč in podporo vsem, ki se borijo s čim podobnim.
"Tisti, ki se s tem že dlje spopadajo, lahko vidijo, da je to težavo mogoče prebroditi. Če bom s tem pomagala samo enemu, da se bo njegovo življenje vrtelo še o čem drugem kot pa o hrani in kaj bo naslednji teden jedel za kosilo, potem v zakup vzamem vse potencialne grde komentarje, ki se lahko pojavijo. Moram poudariti, da sama nisem šla skozi najhujšo obliko, nisem bila v centrih za motnje hranjenja. Dokaj hitro sem shujšala, v približno pol leta sem prišla s 50 na 40 kilogramov," je odkrito povedala.
"Moji starši so hitro posredovali, tako da nisem zapadla v hujšo obliko anoreksije, fizično nisem bila šibka. Pri meni je šlo bolj za posledico tega, da sem perfekcionistka. V osnovni šoli mi je šlo na vseh področjih super, imela sem same petke. To je bil še en način nadzora. Tudi hrano sem želela imeti pod nadzorom. Vpisala sem se na 2. gimnazijo v Maribor. Prvo polletje sem imela tudi same petke. Želela sem vse impresionirati, še najbolj pa sebe. V začetku nisem vedela, da imam težavo. Rekla sem si 'super, danes sem pojedla točno to, kar sem si rekla, da bom, bravo Urška!' Pogledala sem se v ogledalo in ugotovila, da se nisem zredila. 'Bravo, Urška!' Človek, ki se s tem ni soočil, tega ne bo razumel. Doma smo se prepirali o eni zajemalki juhe. Prepričana sem bila, da tega ne bom pojedla, ker sem se že prej odločila. To je nadzor, ki ga želiš imeti," je opisala svoje izkušnje.
Najbolj pretresljiv pa je bil v omenjenem pogovoru za MMC del, v katerem je zelo nazorno opisala, kako se je s težavami spoprijela njena mama. "Ko sem se pogledala v ogledalo, se nisem videla kot debelo, nisem pa videla problema. Rekla sem si, da imam končno suhe noge in sem videti visoka. Pri svojih 164 centimetrih nimam ravno dolgih nog. Videla sem se popolnoma normalno. Včeraj sem mami povedala osrednjo temo najinega pogovora. Spomnila se je tistega obdobja − v kopalnici me je videla v hlačkah in spodnji majici, ko sem si umivala zobe, takrat ji je šlo na jok, sama pa takrat nisem videla težav."
Mama ji je pomagala poiskati pomoč psihologa, opis izkušnje pa prav tako lahko pomaga marsikomu. "Najprej smo šli k osebni zdravnici, da je preverila življenjske funkcije, če se mi je slučajno kaj poznalo na organizmu. Zdravnica me je nato napotila k psihologu, če ne bi pomagalo, pa bi me napotila dalje v Ljubljano. Spomnim se tistega popoldneva v Slovenski Bistrici, mama me je odpeljala k psihologu. Ne spomnim se več najbolje, ali je šla najprej ona k njemu in mu povedala, da sem inteligenten človek in naj me skuša 'prinesti okoli'. Če ti nekdo reče, da moraš pojesti to ali to, ali da imaš to ali to bolezen, bi se najbrž odzvala, da so vsi nori in da to ni res. Psiholog me je poklical k sebi, nekaj časa sva se pogovarjala, nato pa mi je rekel, da vidi, da sem čisto normalna punca, da je vse super. Malce mi je popihal na dušo. Nato mi je dejal, da morda že sama pri sebi vem, da je nekaj narobe," je opisala.
"Čudno sem ga gledala, kaj bi šlo lahko narobe. Takrat sem mislila, da smo tam, ker sem presuha. Nato je nekaj napisal na rumeni listek in dejal, da bi vseeno rad videl, da bi nekaj poguglala in mi predal tisti listek. S svinčnikom je načečkal anoreksija nervoza. Res sem šla pogledat, kaj piše na spletu. Videla sem, da biti suh ni simptom, to je predvsem odnos do hrane in nadzora. Počasi sem začela brati in ugotovila, da delam določene stvari, ki jih sploh nisem opazila. Vzela sem recimo le pol čigumija, ker sem mislila, da ima cel čigumi preveč kalorij," je zaključila za MMC.
