Dvaintridesetletna Žakljeva, v tej sezoni bo tekmovala za klub Unior Sinter, spada med najizkušenejše tekmovalke v olimpijskem krosu in je prvo ime gorskega kolesarstva pri nas. Rezultati to potrjujejo: dva naslova evropske prvakinje, zmage v svetovnem pokalu, dva nastopa na olimpijskih igrah (10. mesto London 2012, 13. Rio 2016), svetovna prvakinja med mlajšimi članicami … Tudi letos ima visoke cilje, vrhunec pa bo nastop na olimpijskih igrah na Japonskem.
Kako ste se soočili s številnimi odpovedmi dirk, ki jih je povzročil novi koronavirus?
Nismo imeli neke izbire, na koncu smo vseeno imeli nekaj dirk. Zmeraj sem poskušala gledati s pozitivne strani. Videla sem, kakšne ukrepe imajo po drugih državah in da je bilo marsikomu še težje. Jaz sem lahko vsaj ves čas trenirala. Bila je sicer tista čudna negotovost, nismo vedeli, zakaj treniramo, ali bodo dirke ali ne. Treba je bilo živeti iz dneva v dan, ohranjala sem veselje do športa.
Kako ste sprejeli dejstvo, da boste morali na nov olimpijski nastop počakati še leto dni?
Na začetku sem upala, da bodo olimpijske igre ob koncu sezone, takrat sem še imela upanje. Tega sem se veselila, saj sem običajno boljša v drugem delu sezone. Ampak slika se je slabšala, tudi svetovni pokali so odpadali. Na koncu je prišlo do prestavitve iger na letos. Upam, da jih bodo izpeljali.
Kako ste zadovoljni s trenutno pripravljenostjo?
Pripravljenost je zelo v redu. Januarja in februarja smo imeli veliko skupnih treningov z ostalimi reprezentanti v slovenski Istri. Prek Kolesarske zveze Slovenije smo imeli v Portorožu rezervirano hišo in sem to možnost kar najbolje mogoče izkoristila. Kombinirala sem s treningi doma, kjer sem delala bolj za moč in stabilizacijo, tam sem pa več časa preživela na kolesu in je bila prioriteta vzdržljivostni trening.
Kakšen je položaj v klubu?
Glede na stanje, v katerem smo, se je vse nekoliko spremenilo. Malo so okrnili ekipo. Po novem se imenujemo Unior Sinter, mednarodno ekipo bomo sestavljali trije slovenski tekmovalci, poleg mene še Jure Žabjek in Žak Gomilšček. Kot ekipa smo se odpovedali vlaganju v tuje tekmovalce. Eno leto bomo poskušali iz tega potegniti kar največ. Moram pa vse resnično pohvaliti. Trudijo se za nas, da nam nudijo tisto najboljše, kar lahko.
Kdo vam pomaga pri treningih?
Prvi je zagotovo moj trener, to je še vedno Samo Rauter, ki je sicer zaposlen na fakulteti za šport. Ima popoln vpogled v moje podatke, kar zadeva trening. Sledim njegovemu načrtu. Skupaj narediva tudi kakšen trening. Zdaj se bomo tudi z ekipo večkrat dobivali, vsaj enkrat tedensko. Tu je še Urban Ferenčak, ki je tehnično izjemno dober in tudi kondicijsko dovolj pripravljen, da mi lahko pomaga.
Kako gledate na razvoj olimpijskega krosa v zadnjih letih?
Mladi si več upajo. Če gledam s svojega stališča, pred sedmimi, osmimi leti sem si več upala, kot si trenutno. Ne vem, pride kakšen padec, da te malo zbistri, da si ne želiš poškodb. Z leti ti to pride v podzavest. Ena stvar je, da si bolj upajo, druga pa je, da se je začel drugačen način dirkanja. V tistih letih, ko sem bila najboljša, sem bila še zmožna nadzirati ritem od začetka dirke. Da ni šlo takoj in ves čas s polno močjo. Startali smo seveda na vso moč, a se je ritem umiril, danes pa gre na vso moč ves čas, kolikor gre, gre. Če imaš svoj dan in preživiš, si zraven, drugače pa čakaš naslednjo priložnost.
Kakšen tip proge vam najbolj ustreza?
Na tehnično zahtevnih progah nimam najboljšega občutka, ampak rezultate imam pa boljše. Sploh če je malce mokro, nepredvidljivo. Tako je bilo tudi lani na SP v Leogangu. Proga v osnovi ni bila tako zahtevna, ampak so jo takšno naredile razmere. Bila sem med boljšimi na spustih.
In kakšna proga vas čaka v Tokiu?
Ima veliko sprememb ritma, je hitra. Ima daljši klanec, ki pa ni enakomeren, ampak zelo razbit. Fizično je zelo zahtevna. Ko smo šli prvič peš po progi, sem imela občutek, da je nekaj delov, ko se proga vzpenja, nemogoče izpeljati. Ampak je šlo, ker je bila proga očitno zelo dobro načrtovana, in če si pravilno hitrost prenesel naprej, je šlo. Na koncu se je izkazala za zelo tekočo progo. Imam prednost, da znam prenesti hitrost s spustov potem naprej v klanec.
V Londonu pred devetimi leti ste osvojili deseto mesto, kar je najboljša olimpijska uvrstitev v gorskem kolesarstvu do zdaj. Kakšni bodo cilji v deželi vzhajajočega sonca?
Zagotovo je cilj narediti korak naprej in izboljšati to uvrstitev. Brez pomena bi bilo reči, da ni tako in da bom zadovoljna z uvrstitvijo od desetega mesta naprej, ker ne bom. Predvsem si želim oddelati tiste prave priprave, da res pridem tja najbolje mogoče pripravljena in med dirko potem naredim čim manj napak.
Redno nastopate na evropskih in svetovnih prvenstvih. Kaj vam pomeni zastopati slovenske barve na največjih tekmah?
Veliko, čeprav bi mi pomenilo še več, če bi se morala za slovenski dres še malo bolj boriti. To je povezano s konkurenco pri nas. Na svojih začetkih sem se morala boriti, da sem sploh prišla v reprezentanco, zdaj pa sta svetovno in evropsko prvenstvo že del letnega načrta. Avtomatsko se pričakuje od mene, da bom na ravni, ko bom lahko dobro zastopala slovenske barve. Vedno je dober občutek zastopati Slovenijo. Drugače je kot na dirkah svetovnega pokala, ko dirkaš za klub.
Zaposleni ste v Slovenski vojski. Kaj to pomeni za vrhunskega športnika?
To je velika pomoč. Lahko si miren, poskrbljeno je za tvoj osnovni status, urejeno imaš vse, kar zadeva zavarovanje, prejemaš mesečni dohodek. Ob tem nimaš veliko obveznosti, tako da se lahko stoodstotno posvetiš treningom in tekmovanjem.
Do kdaj boste vztrajali v družbi najboljših?
Nimam nekih načrtov, ker bi me samo omejevali. Dokler sem zdrava in konkurenčna, da je prisoten zanos ... Načrtujem bolj iz leta v leto. Ko se sezona zaključi, si vzamem kakšen mesec prosto in takrat pade odločitev za naslednjo sezono.
Finkšt tretji v Poreču
Medtem ko je svetovna elita na italijanskih in francoskih cestah, so slovenske ekipe v teh dneh v hrvaški Istri. Na Trofeju Poreč je od slovenskih kolesarjev najboljšo uvrstitev vknjižil Tilen Finkšt. Član ekipe Ljubljana Gusto Santic je še drugo leto zapored to dirko končal na tretjem mestu. Zmaga je šla v Italijo, ciljno črto je po skupinskem sprintu večje skupine prvi prečkal Filippo Fiorelli (Bardiani-CSF-Faizane). Od Slovencev se je v top 10 uvrstil še Andi Bajc, ki vozi za avstrijsko ekipo Felbermayr - Simplon Wels.
