Pošteno bi bilo treba pobrskati po arhivu, če bi želeli poiskati zadnji Blažin intervju v slovenskem medijskem prostoru ... Pri 40 letih spada med najizkušenejše tekmovalke v gorskem kolesarstvu. V zadnjih sezonah kraljuje v disciplini maraton, kjer osvaja medalje na največjih tekmovanjih, zadnji dve leti pa je končala kot številka ena na lestvici UCI. Nastopa za ekipo Pintatim, ki jo sestavlja skupaj z možem in nekdanjim kolesarskim asom Robertom Pintaričem.
Lanske sezone ne boste ohranili v najlepšem spominu. Težave z zdravjem, poškodba kolena in novi koronavirus so jo dodobra zaznamovali, kajne?
Do marca je bilo vse v redu, odpeljala sem nekaj dirk, tudi zmagala v Dubaju. Potem pa bi lahko rekla, da se je zgodilo vse naenkrat. Dve angini, koleno, koronavirus ... Sezona je bila slaba. Prvič sem angino staknila ravno pred cestnim državnim prvenstvom junija, ko sem bila v dobri formi. Potem sem imela še vnetje kolena, pa spet angino...
Kljub težavam ste jeseni nastopili na svetovnem prvenstvu v maratonu v Turčiji.
Na prizorišče sem odšla že deset dni prej in nastopila na dirki, ki je bila na isti progi kot svetovno prvenstvo. Zaradi močnega dežja so bile zelo slabe razmere. Pri veliki hitrosti sem padla. Proti koncu tedna so se pojavile težave s kolenom. Vseeno sem nastopila, prvo polovico dirke sem bila še v igri za kolajne, potem pa je protibolečinska tableta popustila in osvojila sem deveto mesto. Slaba sezona.
Kako je zdaj s kolenom?
Takoj, ko smo se vrnili iz Turčije, sem odšla na preglede. Zelo hitro je vse potekalo. Pregled, magnetna resonanca, operacija... Zdaj imam terapije v centru Althea v Lescah in sem zelo zadovoljna s potekom rehabilitacije. Je pa bila to že moja tretja operacija istega kolena, tako da imam že kar nekaj izkušenj... Rehabilitacija hitro poteka. Od operacije sta minila dobra dva meseca in že treniram, sicer notri na ergometru, valjih, ne še zunaj, konec meseca pa bom začela tudi zunaj. V začetku marca nameravam na priprave na Kanarske otoke, prva dirka pa bi lahko bila na sporedu konec marca ali v začetku aprila. Vse je odvisno od tega, kako mi bo šlo.
Letos je na sporedu veliko dirk.
Koledar je zanimiv. Letos bo svetovni pokal v maratonu, sestavljen iz šestih dirk in dveh etapnih dirk. To je zagotovo moj cilj. Glavni cilj ostajata evropsko in svetovno prvenstvo v maratonu. Če se bo menjal selektor, pa želim nastopiti tudi na kakšnem krosu in se uvrstiti v reprezentanco za evropsko prvenstvo v Srbiji.
Pri 40 letih spadate med najizkušenejše tekmovalke. Kje črpate motivacijo?
Ciljev mi ne zmanjka. Prvo kolajno sem osvojila leta 2004, zadnjo 2019. Vse skupaj sem na evropskih in svetovnih prvenstvih osvojila osem kolajn. V maratonu imam z evropskega prvenstva cel komplet odličij, s svetovnega pa mi manjka še zlato – to je moj cilj. Motivacije mi ne manjka, rada imam kolo, rada treniram, tekmujem. A tudi če bi v tem trenutku zaključila kariero, bi bila zadovoljna.
Maraton je pri nas bolj slabo poznan.
V slovenski javnosti je najbolj znan kros. Zelo sem vesela, da se je po uspehih Monike Hrastnik začelo več pisati o spustu. Tudi maraton je bil v preteklosti bolje zastopan. Udeleževali smo se svetovnih prvenstev. Je pa res, da v Sloveniji ni veliko maratonov, tudi državnega prvenstva ni vsako leto. Je pa veliko Slovencev, ki se udeležujejo največjih maratonov v Evropi. Če smo pri konkurenci... Na SP 2019, ko sem bila druga, je bilo na startu 80 tekmovalk. Zmagala je Francozinja Pauline Ferrand-Prevot, tudi svetovna prvakinja v krosu, ciklokrosu in na cesti. Na SP je vedno močna konkurenca. Pri MTB-maratonu podobno kot pri teku v prvih vrstah startajo profesionalci, zadaj rekreativci, v tujini so maratoni zelo priljubljeni, včasih je tudi več tisoč nastopajočih.
Ste, kar se zadeva opremo, konkurenčni tekmicam?
Robi Pintarič je moj menedžer za vso opremo. On se vse to dogovori. Bi se pa zahvalila podjetju BL Šport iz Celja, gospodu Bojanu Ločnikarju, ki je vzpostavil zelo dobro povezavo s proizvajalcem koles Specialized. Imam štiri najboljša kolesa S-Works Epic, eno pa je še na poti. Opremo imam najboljšo, vrhunsko. Zadovoljna sem.
Robert je ves čas ob vas, kaj vam pomeni njegova podpora?
Za vse kolajne je zaslužen Robert. Z mano je od vsega začetka. Midva sva zelo poseben par, 24 ur na dan sva skupaj. Pozna me najbolj, skrbi za vse od psihološke priprave do logistike, vse ima pod nadzorom. Lahko rečem, da najbolje funkcionirava sama. Z menoj je bil kot team menedžer, ko sem vozila za tuje ekipe, pa kot selektor reprezentance. Njemu je šlo zelo na živce, da nekateri ljudje dirk niso jemali resno. Nekateri so že s tem, ko so dobili slovenski dres, se uvrstili na prvenstvo, dosegli svoj cilj. To ni bilo resno. Midva sva sama svoja ekipa in tako delava najbolje. Bolj kot na vse kolajne sem ponosna na odnos, ki sva ga zgradila. V dobrem in slabem sva tu drug za drugega in imava lepo življenje.
Kaj pa vam pomeni nastopanje v slovenskem dresu?
Na vsaki dirki sem Slovenka, res pa je, da samo dvakrat na leto nastopam v slovenskem reprezentančnem dresu, vse druge dirke pa v mojem svetlo modrem dresu, ki je postal že prepoznaven. Me pa povsod predstavijo kot Slovenko in ponosna sem na to.
Že veste, s čim se boste ukvarjali po karieri?
Po vsaki sezoni se odločim, ali bom še dirkala ali ne. Podaljšujem za eno leto. Rezultati me ženejo naprej, saj vidim, da sem še vedno v vrhu. Stoodstotno sem v športu. Imam pa seveda cilje, želje za po koncu kariere. Rada bi delala nekaj v povezavi s športom in turizmom ali pa se ukvarjala s pridelovanjem in predelovanjem zdrave prehrane. Ampak bomo videli sproti. Vem pa, da – ko bo prišel ta čas – se bom tudi stvarem po karieri popolnoma posvetila in poskušala biti najboljša.
Kakšno je vaše mnenje o družbenih omrežjih? Imate Facebook in Instagram profil?
Facebook profil sem pred časom odprla, ker smo to imeli v pogodbi. Lahko rečem, da imam tu še veliko rezerve. Trudim se, je pa to bolj nuja kot zabava. Mi je pa žal, kar zadeva gorsko kolesarstvo, da veliko bolj štejejo sledilci in všečki kot rezultati. Recimo na cesti ni tako, tam je še vedno rezultat najpomembnejši. Družbena omrežja so del današnjega športa, s tem sem se sprijaznila in vidim, da jih je treba imeti.
