Primož Roglič je v svetu poznan kot fenomen, športna amfibija, ki je pozno zamenjal šport in v njem tudi uspel. Kariero športnika je začel v Strahovljah kot smučarski skakalec, njegov prvi trener Zvone Pograjc pa se začetkov na skakalnicah med slovenskimi hribi zelo dobro spominja. Talent v zelo priljubljenem športu na sončni strani Alp je bil takoj opazen.
Vrsto let kasneje pa nekdanjega varovanca v teh dneh na Touru s prijatelji spremlja na drugačnih hribih. Zdaj pretežno v smeri navzgor po klancih in prelazih. Nekaj, kar mu je bilo očitno položeno v zibelko v razgibanem okolju, kjer je odraščal.
"Spomnim se, da sem mu za prvo kolesarsko dirko dal kolo, da je lahko tekmoval," je v telefonskem pogovoru za STA dejal Pograjc.
"Mogoče sem tudi sam malce kriv, da je začel kolesariti in da mu gre tako dobro od nog. To je bilo, še preden se je sploh odločil za kolesarjenje," je nadalje razlagal prvi trener zdaj 30-letnega v rumeno odetega kolesarja na Touru.
Prvega tekmovalnega stika svojega nekdanjega varovanca s kolesom se še kako dobro spominja. "Takrat smo ravno prišli s tekmovanja in se pogovarjali, da je kmalu na vrsti vzpon na Zasavsko goro. Rekli smo, da bomo šli, se na hitro zmenili, kdo bo imel kakšno kolo, svojega pa sem dal Primožu. Že takrat je bil suvereno zelo hiter in prehitel veliko tistih, ki so redno trenirali," je dejal Pograjc.
Dodal je, da so se po zimskih sezonah v letih 2010 in 2011 udeležili tudi nekaj duatlonov, torej kolesarjenja in teka, tako da je imel Roglič vendarle nekaj stika s kolesi med kariero smučarskega skakalca. V njej je največji uspeh slavil z mladinsko reprezentanco, ko je leta 2007 na ekipni tekmi v Trbižu slavil naslov svetovnih prvakov.
Pograjc je dejal, da kolesarstva med treningi skokov nikoli ni bilo v načrtu. "Med treningi se nikoli nismo vozili s kolesi. Edini stik s tem športom je bil na skupnih dopustih, ko smo na morju smo spremljali dirko po Franciji. Sicer pa nič kolesarjenja, razen premagovanja vzponov v hribih, kjer je Primož doma. Da je sploh lahko prišel v vas," je poudaril njegov prvi trener.
Čeprav je imel med skakalno kariero nekaj težave s poškodbami in padci, ga menjava športa pri nekdanjem varovancu ni presenetila. "Niti me ni presenetilo. Sploh ne po načinu, kako se je kolesarstva lotil in koliko je treniral. On je vzel vse skupaj 100-odstotno. Vsako jutro na kolo, potem počitek in spet kolo."
Ni pa zgolj treniral. "V tistem času je prebral tudi veliko kolesarskih knjig, pogledal veliko posnetkov. Skušal je razumeti tudi psihološki vidik kolesarstva in se podučiti o detajlih športa. Kolikor ga osebno poznam, se pač vsake stvari loti na isti način."
Tudi skokov, v katerih pa naposled ni dosegel tistega, kar je želel. "Ogromno dejavnikov je v skokih. Tudi če si vrhunsko pripravljen, lahko odloča tisti delček sekunde na odskočnem mostu, kjer lahko gre nekaj energije v prazno. Mogoče ni imel pravih občutkov v tistih časih. Morda bi, če bi dlje vztrajal v skokih, te našel. Najbrž pa je uvidel, da tudi če je vrhunsko pripravljen, ni nujno, da bo skakal v svetovnem pokalu ali se boril za prvo mesto. V kolesarstvu pa je spoznal, koliko so trenirali, da so tako visoko in je želel poskusiti," je dodal.
Poskus se je dobro izšel. Zdaj velja za enega najboljših kolesarjev na svetu, še posebej za največje tritedenske dirke, kjer je pred drugo skupno zmago zapovrstjo po lanski Vuelti. Zdaj pa ga njegov prvi trener že nekaj let spremlja na dirki po Franciji.
"V Franciji smo bili že ob njegovem prvem nastopu ob zmagi po vzponu na Galibier leta 2017. Potem tudi naslednje leto ob četrtem mestu ter lani na Giru. Letos pa smo spet v Franciji. Za navijače so to kar stresne dirke. Napeto čakaš, pričakuješ, navijaš. Veliko prehodiš, prevoziš, da prideš do pravih točk, ampak je vredno, ker je res super doživetje," navijaško poudarja Pograjc.
Ves čas imajo s sabo rekvizite, transparente, rumeno barvo, zastave, da se pripravijo na etapo. "Za nas je pomembno, da ko se pelje mimo in smo glasni, ve, da ima našo 100-odstotno podporo. Je zelo vesel, da smo tam. Pozna vsakega," je še o pridihu kolesarske mrzlice na letošnji dirki dejal Pograjc.
Na njej vseeno pogreša več navijačev Rogličevega največjega konkurenta, rojaka Tadeja Pogačarja. "Kar presenečen sem, da tu naokoli ni toliko njegovih navijačev. Morda ne potujejo v takšnih skupinah. Lahko bi bili skupaj, navijali, a jih ne vidimo veliko," je še dejal Pograjc, ki mu godi dejstvo, da letos ni toliko težav, da pridejo do točk ob trasi, na katerih želijo biti in spodbujati sokrajana.
Tako je tudi v času telefonskega pogovora brez prave gneče s prijatelji potoval na zadnji, zelo strmi vzpon na Glieres, od koder bodo danes podpirali vodilnega kolesarja na Touru. "Na poti do skupne zmage," upa Pograjc.
