Praktično vsak seznam glavnih favoritov se začne s številko ena svetovnega kolesarstva Primožem Rogličem, pa čeprav je na generalki, Kriteriju Dauphine, pustil nekaj kože in krvi. Njegov kolesarski CV je vse bolj impresiven, saj na zadnjih treh tritedenskih dirkah, na katerih je nastopil, nikoli ni bil slabši od četrtega mesta, lansko Vuleto pa je končal v rdeči majici.
"Zaradi koronavirusa in večmesečnega premora je bilo to drugačno, nenavadno leto, toda Roglič je po mojem mnenju eden redkih, ki se je iz karantene vrnil še močnejši. To kaže, da je opravil svojo domačo nalogo, in na papirju je vsekakor favorit. Seveda bo treba videti, kakšne posledice je na njegovi formi in počutju pustil tisti padec na Kriteriju Dauphine, toda sam menim, da ga ni zlomil. Če bo na startu 95-odstotno pripravljen, potem je glavni favorit. V preteklosti je že dokazal, da lahko konstantno dirka tri tedne, sami pa lahko vidite, kakšen napredek je naredil v zadnjem letu. Deluje zelo stabilno in samozavestno. Vzpenja se lahko z najboljšimi, tisti edini kronometer pa mu je pisan na kožo. Z moje strani dobi pet zvezdic," je v komentarju za portal Cyclingnews zapisal zmagovalec Toura 2010 Andy Schleck.
Vsak dan in v vsakem pogledu
Luksemburžan ni edini, ki je 30-letnemu Zasavcu podelil najvišje število zvezdic. Roglič se leto dni po zmagi na Vuelti in tretjem mestu na Giru zdi še močnejši, predvsem pa je močnejša njegova ekipa. Čeprav so na že omenjeni generalki ostali brez Stevena Kruijswijka, so v Nico prišli z enim samim ciljem – z rumeno majico v svojih vrstah prispeti na Elizejske poljane. V nasprotju s preteklimi leti, ko so vmes z Dylanom Groenewegnom lovili tudi etapne zmage, je tokrat vse posvečeno temu svetemu cilju. Tudi supervroči Wout van Aert, za zdaj prvo ime 'pokoronakrize', bo moral počakati z lovom na etapne zmage in/ali zeleno majico, ki jo je v zadnjih osmih letih kar sedemkrat osvojil Peter Sagan.
Ekipa, ki je bila še lani na Giru videti kot leteči cirkus, je kot Dino alias Slavko Štimac v kultnem filmu "Se spomniš Dolly Bell?" vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredovala. In danes so pripravljeni, da izzovejo vladavino Ineosa.
Breme tu, breme tam
Ineos/Sky je bil v zadnjih letih kot Chicago Bullsi v devetdesetih let prejšnjega stoletja, Tour de France pa je tako postal dirka, na kateri 22 ekip dobre tri tedne poganja pedale, na koncu pa vedno zmaga Ineos. Letos so obrnili list, letos se britanska ekipa v boj podaja brez Chrisa Frooma in Gerainta Thomasa, tako da je Egan Bernal edini nekdanji zmagovalec na startu. Nekaj, kar se ni zgodilo že vse od konca ere tistega, ki ga ne smemo imenovati.
Kolumbijec je lani letel pod radarjem, rumeno majico pa je oblekel šele v 19. etapi. Letos bo po drugi strani pod precej večjim drobnogledom že od samega začetka. Leto dni kasneje je namreč nesporni vodja ekipe, ki je dobila sedem od zadnjih osmih Dirk po Franciji. Vsekakor veliko breme za 23-letnika; nekateri menijo, da tudi preveliko.
Heartbreak Kid zdaj znova upa, da je letos tisto leto, ko bodo planeti končno pravilno poravnani, Francozi pa skupaj z njim upajo, da se bo končala suša biblijskih razsežnosti. Daleč je leto 1985, ko je Bernard Hinault še zadnjič poskrbel, da je na Elizejskih poljanah zadonela Marsejeza. Vse od takrat Francozi čakajo na novega junaka, vse skupaj pa se je počasi sprevrglo v čakanje na kolesarskega Godota. A če so Britanci po 77 letih čakanja dočakali zmago Britanca na sveti travi Wimbledona, ni vrag, da bodo nekoč tudi Francozi zmago svojega kolesarja na Touru. Pinot, Romain Bardet, Alaphilippe upajo, da že letos.
Tour je povsem druga zver
Kar 42 kolesarjev bo prvič nastopilo na dirki vseh dirk, med njimi pa bo največ pozornosti deležen Tadej Pogačar. Mladi volk se sicer podaja na neznan teren. Na Vuelti je strokovnjake pustil odprtih ust, dirkal je kot star maček, a Tour je seveda neka povsem druga zver kot Giro in/ali Vuelta. V tej luči nad Pogačarjem visi vsaj manjši vprašaj. Tudi zato, ker vprašaj visi tudi nad njegovo ekipo; ob pogledu na osmerico UAE Team Emirates se je namreč težko znebiti občutka, da se še niso povsem odločili kaj so njihove prioritete: lov na etapne zmage in/ali boj za vrhunsko uvrstitev v skupnem seštevku. Pogačar je vsekakor sposoben obojega. "Je ogromen talent, morda eden največjih tam zunaj. Pokazal je tudi, da je iz karantene prišel v dobri formi, a nihče ne ve natančno, kaj lahko pričakuje od njega, saj še nikoli ni nastopil na Dirki po Franciji. Ne vem, ali je kandidat za zmago ali zmagovalni oder ali pa bo kot pred leti njegov moštveni kolega Fabio Aru lovil etapne zmage in končal v top 10," piše Schleck, ki je podobno kot Alaphilippu tudi mlademu Slovencu prisodil tri zvezdice in pol.
Tu se seznam tistih, ki pogledujejo proti zmagovalnemu odru ali vsaj top 10, seveda še ne konča. Lani je tik pod zmagovalnim odrom pristal Nemec Emanuel Buchmann, ki pa je podobno kot Roglič na Kriteriju Dauphine okusil trdoto francoskega asfalta. Nairo Quintana, eden najboljših hribolazcev neke generacije, je s selitvijo v ekipo Arkea Samsic znova našel rdečo nit, a najboljša leta, ko je upravičeno ciljal na rumeno majico, so bržkone že mimo. Bahrain McLaren, ki je v Nico prišel z nič kaj obetavno popotnico (po koncu sezone se bo namreč kot pokrovitelj umaknil McLaren), stavi na Mikela Lando, zanimivo pa bo videti, kaj lahko tu naredi zmagovalec letošnjega Kriterija Dauphine Kolumbijec Daniel Martinez.
Pravzaprav ima skoraj vsak od 176 kolesarjev, ki se bodo danes ob 14. uri podali na 3470 kilometrov dolgo odisejado, svoje sanje, svoje želje. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan, kot bi rekel nekdanji slovenski predsednik.
Za konec pa velja še enkrat omeniti igralca, ki bi lahko prevzel eno izmed glavnih vlog. Govora je seveda o koronavirusu. Francija je v četrtek zabeležila do danes drugo največje število pozitivnih testov, dirka se pri tem začne in konča v rdečih conah, tudi v karavani pa so že bili pozitivni testi – oziroma 'nenegativni', karkoli naj bi to že pomenilo. Toda ostanimo optimisti. Tako glede nemotenega poteka same dirke kot glede še nikoli močnejšega slovenskega kvinteta.
