Froome v družbi največjih

Froome je imel na koncu 54 sekund prednosti pred Kolumbijcem Rigobertom Uranom, tretje mesto pa je z zaostankom dveh minut in 21 sekund zasedel domačin Romain Bardet, ki je le za sekundo premagal Španca Mikela Lando, sicer moštvenega kolega zmagovalca.

Dvaintridesetletni Froome je postal prvi kolesar s štirimi zmagami, od njega so, potem ko so Američanu Lanceu Armstrongu zaradi dopinga odvzeli sedem zmag, s petimi uspešnejši le Francoza Jacques Anquetil in Bernard Hinault, Belgijec Eddy Merckx ter Španec Miguel Indurain.

"Nisem človek, ki bi se posebej oziral v zgodovino, seveda pa sem počaščen, da me primerjajo s tako velikimi imeni. Imam štiri zmage, zdaj pa je še prezgodaj govoriti, če se bom lahko z njimi tudi izenačil po številu zmag. Videli ste, da je vsako leto težje zmagati, konkurenca je vsako leto močnejša, to dokazujejo tudi letošnje razlike na vrhu. Zagotovo je bila to moja najtežja zmaga, zato sem z njo še toliko bolj zadovoljen, zato mi še toliko več pomeni. A zmag med seboj ne bi primerjal, vsaka ima svoj čar. Nisem pa si nikoli mislil, da bom kdaj med najuspešnejšimi kolesarji vseh časov na Touru. Postajam starejši, ampak se kot kolesar še vedno razvijam, postajam vse bolj kompleten. Letos sem veliko delal in izboljšal vožnjo na spustih, na položaju v vožnji navzdol, taktično pa imam še veliko rezerv," je ponosen Froome, ki je prvič prišel do zmagoslavja brez ene etapne zmage. Leta 2013 je osvojil tri, leta 2015 eno, lani dve, eno pa ima še iz leta 2012, ko je bil pomočnik rojaku Bradleyu Wigginsu.

"Zaradi tega moja zmaga zagotovo nima manjše vrednosti. Glede na traso dirke je bilo etapno zmago nesmiselno loviti. Mogoče bi jo lahko dosegel v predzadnji etapi, na kronometru, a nisem imel dovolj moči. Je pa jasno, da je bilo treba voziti taktično. Za etapno zmago se je treba mučiti do onemoglosti, naslednji dan pa nimaš prave moči in to, za kar si delal vso sezono, pade v vodo. En slab dan je dovolj, da izgubiš zmago. Zato je bilo najvažnejše, da v etapah ne izgubljam veliko časa. Letos sem trpel v 12. etapi v Pirenejih, izgubil 20 sekund, a hvaležen sem, da ni bilo še kaj hujšega. Na vzponih lahko izgubiš minute," meni Froome, ki je imel na dirki veliko navijačev, a med ljubitelji tega športa so bili tudi taki, ki ga ne marajo in so to ob cestah jasno pokazali: "Bilo je nekaj žvižgov, nekaj provokacij, posebno na kronometru v Marseillu. A menim, da je to nekaj normalnega. Če se boriš za zmago z domačinom, če je etapa v velikem mestu in se začne in konča na stadionu, ne moreš pričakovati nič drugega. Ne zamerim jim. Ob cestah pa so me ljudje spodbujali, zato se jim iskreno zahvaljujem. Navijači tu so enkratni, živijo z dirko. Tour je v Franciji postal družinski dogodek, fantastično je, da sem del tega."

Tudi drugouvrščeni Uran ni skrival zadovoljstva po koncu dirke. "Drugo mesto je super rezultat, še posebno zaradi načina, kako sem do njega prišel. Mislim, da sem bil povsem enakovreden tudi Froomu, a žal sem v uvodnem kronometru v Düsseldorfu izgubil 51 sekund, kar je bilo usodno. V hribih pa sem izredno napredoval," je bil vesel Kolumbijec, ki je povsem zasenčil rojaka Naira Quintano, ta je bil kot eden glavnih izzivalcev Frooma med glavnimi poraženci dirke. Nekoliko manj zadovoljen kot Uran je bil Bardet, Francoz je drugo mesto izgubil na kronometru: "Zadnje dneve se nisem več dobro počuti, to sem plačal s slabim dosežkom v vožnji na čas. Lahko sem še srečen, da sem vendarle ubranil prednost pred Lando in zadržal mesto na stopničkah, kar tudi ni slabo."

Tour je seveda spet dal še vrsto drugih junakov. Nemec Marcel Kittel je dobil pet sprinterskih etap, a zaradi padca moral odstopiti in zeleno majico najboljšega po točkah moral predati Avstralcu Michaelu Matthewsu. Pikčasto majico najboljšega je zasluženo osvojil Francoz Warren Berguil, ki je bil tudi najbolj borben kolesar na dirki. Najboljši mladi kolesar in s tem dobitnik bele majice je bil Britanec Simon Yates, ekipno je bil najboljši Sky.

Med junake se lahko uvrsti tudi Slovenca Primoža Rogliča. Zasavec je žrtvoval skupni seštevek za zmago v posamezni etapi. Veliko je poskušal, zabeležil nekaj lepih etapnih dosežkov, ki jih je kronal z zmago v 17. etapi in fantastičnim vzponom na Galibier. Postal je prvi Slovenec z etapno zmago na dirki po Franciji, z načinom vožnje pa navdušil strokovnjake in tudi tiste, ki se na ta naporen šport ne spoznajo. Pokazal je potencial tudi za boj z najboljšimi, a to naj bi prišlo na vrsto v naslednjih letih. Zaenkrat v skupnem seštevku ostaja najboljša slovenska uvrstitev deveto mesto, na robu deseterice sta do zdaj dirko zaključila Tadej Valjavec in Jani Brajkovič.

Slednji je tekmoval tudi letos, se dobro boril, a njegova forma ni več na tako visoki ravni, poleg tega pa je imel tudi zadolžitve v ekipi Bahrain Meride. Enako velja tudi za njegova moštvena kolega Grego Boleta in Boruta Božiča. Slednji je v zadnji etapi pokazal, da je še vedno močan, s šestim mestom je celo prišel do svoje najboljše uvrstitve na Touru.