Organizatorji so se tako odločili, ker je Avstralec, ki se je boril za skupno zmago, po težavah s predrto sprednjo gumo prejel pomoč. Vendar ne od člana svoje ekipe.
Mimo njega je v tistem trenutku prišel njegov rojak Simon Clarke, član avstralske ekipe Orica GreenEdge, in mu preprosto dal svoje sprednje kolo.
Kljub divji vožnji za Contadorjem je Porte zaostal skoraj 50 sekund za vodilnima v skupnem seštevku. No, potem pa ga je po glavi udarila še kazen, in kot kaže, se bo moral posloviti od boja za skupno zmago, saj zdaj zaostaja že več kot tri minute (3:09), kar zadostuje za trinajsto mesto.
Enaka kazen je doletela tudi "dobrosrčnega" Clarka. Oba bosta morala plačati še globo v višini 200 švicarskih frankov. Pravila namreč ne dovoljujejo pomoči tekmovalcu druge ekipe. Za prvi tovrstni prestopek je določena kazen pribitka dveh minut, za drugega petih, za tretjega desetih minut, po četrtem pa sledi diskvalifikacija.
Kolesarski svet se je ob tem pošteno razburkal. Večina je potezo označila za vrhunec fair playa in prijateljstva ter močno obsodila kazen in pozvala k njeni razveljavitvi. Nekateri so šli celo tako daleč, da so Contadorja in Aruja, glavna favorita za končno zmago, pozvali, naj na naslednji etapi nalašč zaostaneta dve minuti za Portejem ter kazen izničita na tak način.
Podoben je tudi odziv slovenske športne javnosti. V njenih očeh je Clarke junak, ki se je odpovedal lastnemu izidu (kakršnemukoli pač), da bi pomagal prijatelju. Praktično nihče ga ne obsoja in ne trdi, da bi moral ravnati drugače, torej da bi v individualnem športu pravi fair play bil le vožnja na vso moč brez oziranja na okoliščine.
Seveda se vzporednice pri tem vlečejo kar same od sebe. V slovenskem športu smo pred kratkim imeli primer, v katerem je tekmovalec dal prednost lastnemu dosežku pred prijateljevim bojem za zmago v skupnem seštevku. Morda se vam dogodka ne zdita podobna, nič ne rečemo. Prav mogoče pa je, da boste tudi v opazili številne podobnosti, posledično pa tudi nedoslednosti, mogoče celo dvoličnost.
