Na predvečer zaključka sezone tako še ne ve, kje bo poganjal pedala prihodnje leto. V drugi polovici avgusta, ko je večina pogodb vsaj dogovorjena, če ne že podpisana, se je znašel v nič kaj zavidljivem položaju. "Ničesar nimam," je začel pogovor za Velonews. "Iskreno povedano, ničesar nimam, tako da bomo videli. Ne vem, težko je."
Ob sezoni, kot jo ima sam, še toliko težje. Z dirke po Romandiji se je z bolečim kolenom poslovil že po prvi etapi, na Giro je nato odšel poln upanja in pričakovanj, a ga z povsem razbitim komolcem končal v šesti etapi nekaj kilometrov pred Monte Cassinom. "Popolnoma sem sesul levi komolec, kjer so vse mišice in vezi roke. Potreboval sem precej časa, da sem lahko razmigal prste, mezinčka denimo še zdaj ne morem raztegniti v celoti." A tudi to še ni bilo vse, ni še pokuril vse zaloge smole. Sledila je namreč dirka po Poljski in tista kaotična prva etapa, ko je v vremenski ujmi najkrajšo potegnil prav on, in če h temu navržemo še spomladanske alergije, ki ga znova niso pustile pri miru, potem se res lahko upravičeno sprašuje, kaj se je zameril onemu tam zgoraj. "Sreča! Potrebujem le kanček sreče. Poškodbe mi celo sezono niso dale miru, nisem mogel pokazati česa sem sposoben. Zdaj sem končno pravi, upam, da bom naredil kakšen dober rezultat na dirkah, ki so še ostale."
POGREŠA ČASE RADIOSHACKA
Zdaj se nadeja, da si bo v samem finišu sezone le izboljšal pogajalsko izhodišče in našel nov klub. Njegova zgodba z Astano se bržkone bliža h koncu, po tistem obetavnem prvem letu in devetem mestu na Touru 2012 se je krivulja obrnila navzdol, s prihodom Vincenza Nibalija pa je v klubski hierarhiji padel še mesto ali dva niže. "Najti moram moštvo, v katerem bom lahko to, kar sem. Da bom lahko vozil dirke, ki so mi pri srcu in da bom dosegal rezultate, za katere vem, da sem jih sposoben. Idealno bi bilo kakšno ameriško moštvo." Za ameriška moštva je v preteklosti že vozil, pod vodstvom zdaj iz sveta kolesarstva izgnanega Johana Bruyneela je poganjal pedala najprej v dresu Discoveryja, nekaj let kasneje pa še v dresu RadioShacka. Onstran Atlantika se je vedno dobro počutil, Kolorado in pobočja Boulderja so bila pravzaprav njegov drugi dom, pa zato ne čudi želja po mestu v moštvih kot so Trek Factory, Garmin Sharp ali pa BMC. "Res pogrešam ameriške dirke, ameriško mentaliteto. Rad sem v Združenih državah. Kalifornija, Kolorado, Utah, rad imam te dirke. To sem jaz. Pogrešam čase RadioShacka."
Morda se mu bo želja uresničila, sploh če bo dirkal tako kot v petek, ko je v kraljevski etapi dirke po španski pokrajini Burgos zasedel peto mesto. Zmagovalni oder, sploh prvi v zadnjih dveh letih, je pred današnjo hribovito etapo in jutrišnjim kronometrom na dosegu roke. Morda bodo potem pri Astani še enkrat razmislili in ga uvrstili v ekipo za Vuelto, kjer je lani en dan nosil tudi rdečo manjico. "Ne verjamem, najbrž ne. Sem na rezervni listi, tako da bomo videli," je dejal za v svetu kolesarstva priznano spletno stran Velonews ter za konec še enkrat ponovil: "Za mano je res težka sezona, vse te poškodbe in pomanjkanje rezultatov, ni mi bilo lahko. A ni še konec, še je nekaj dirk, pa da vidimo ali lahko napravim nekaj dobrih rezultatov. Da me bo le smola obšla."
