Azerbajdžan je za povprečnega Evropejca daleč, nekaj eksotičnega in morda celo nevarnega. Pa je vse razen tega. Zaradi velikih naravnih bogastev je državi uspelo, da je, po osamosvojitvi od rajnke Sovjetske zveze, skokovito napredovala. Danes je Azerbajdžan oziroma glavno mesto Baku (z okolico), kjer živi skoraj polovica tamkajšnjega osemmilijonskega prebivalstva, mešanica zahodne, islamske in sovjetske kulture. Veliko se gradi, zagotovo pa je Baku (ki je najnižje ležeče glavno mesto na svetu, saj leži 28 metrov pod morsko gladino) mesto, v katerem je največ džipov na prebivalca - toliko velikih mestnih orjakov vseh znamk ne vidiš nikjer drugje. Razmere na cesti so sicer obupne, saj le redkokdo upošteva pravila, in ker velja zakon močnejšega, so veliki in močni avtomobili zelo priporočljivi. Ni čudno, saj Azerbajdžancev ne skrbi poraba goriva, kajti cena bencina je pri njih ena najnižjih na svetu (liter neosvinčenega je 70, liter dizla pa 50 centov). Baku se lahko pohvali tudi z izjemno arhitekturo - tako staro kot sodobno -, velikimi parki in promenadami, povsod pa vidiš spomenike in zastave v čast samostojni državi.
S športom v svet
Azerbajdžan je zagotovo primeren za turističen obisk. Velikega pomeni odprtosti se zaveda tudi vlada predsednika Ilhama Alijeva, ki zelo veliko vlaga v promocijo svoje države, kar večinoma počne prek športa. Azerbajdžan je glavni sponzor nogometašev madridskega Atletica, polfinalistov lige prvakov, v teh dneh pa so (ali pa so bili) v glavnem mestu kar trije pomembni športni dogodki - finale lige prvakov v futsalu, evropsko prvenstvo v tekvondoju in kongres svetovnega združenja športnih novinarjev. Vlada v Azerbajdžanu vlaga milijone v športe, v katerih se lahko Azerbajdžanci izkažejo sami, nekaj (ne malo) denarja pa poskuša razdeliti po svetu. S sponzoriranjem klubov tako vzbuja zanimanje po Evropi in tudi drugje.
Liga prvakov
Seveda je bilo za nas izjemno zanimivo, da smo si lahko ogledali finale prestižne lige prvakov v futsalu. Na zaključnem turnirju so sodelovala zagotovo štiri najboljša moštva v Evropi - malce boljša Barcelona in Dinamo ter Araz iz Nahčivana (to je mesto ob iranski meji, 400 kilometrov od Bakuja, klub je dobil ime po reki, ki teče skozi mesto, vse tekme prvenstva pa igra v prestolnici) in lanski prvak Kairat iz sosednjega Kazahstana.
Že polfinalna dvoboja sta bila izjemno napeta, saj je Barcelona šele po kazenskih strelih strla odpor domačinov, ki so se res junaško bojevali, Dinamo pa je bil za gol boljši od Kairata. Pravi derbi pa je bila tekma za tretje mesto med azerbajdžanskim in kazahstanskim klubom. Šlo je več kot za dvoboj, šlo je tudi za nacionalni ponos, saj državi tekmujeta, katera bo uspešnejša na vseh področjih (kako pomembna tekma je bila to, pove tudi podatek, da sta med polčasoma v slačilnico Araza prišla tako predsednik azerbajdžanske nogometne zveze kot minister za mladino in šport). Na tekmi preobratov so domačini slavili pred fanatičnim občinstvom, ki je ves čas spodbujalo svoje fante. Lepa dvorana Sarhadči, ki sprejme okoli 2500 gledalcev, je bila polna, nekaj sto ljudi pa si je tekmo ogledalo tudi na velikem platnu pred dvorano. Po zadnjem pisku sirene je bilo domače veselje velikansko in rajanje je zagotovo trajalo pozno v noč.
Presenečenje ...
Po tekmi smo se seveda hoteli na kratko pogovoriti s slovenskim reprezentantom, ki igra v dresu Araza Kristijanom Čujcem. Na srečo je pred novinarje v mešani coni prišel Marko Pešić, Srb, ki tudi igra za Araz, in smo ga lahko prosili, da pokliče Kristjana iz garderobe, kajti domačini precej slabo govorijo angleško (šlo bi z ruščino). In potem je prišel Čujec, ki ni mogel verjeti svojim očem. " mislil, da se Marko šali, ko mi je dejal, da me čaka novinar iz Slovenije," je na začetku dejal presenečeni Čujec, ki se je v Baku preselil po novem letu in se že navadil na malce drugačno življenje ob Kaspijskem morju. "V klubu sem se dobro znašel. Imam soigralca, ki govorita italijansko, kar je v redu, ker sem pred tem igral v Italiji in znam italijansko, razumem tudi špansko, pa še Marko mi pomaga, saj zna rusko. Ta dva meseca, ki sem ju preživel tu, bi lahko ocenil samo z najvišjo oceno - odlično," je dejal Kristijan, ki štiri kroge pred koncem azerbajdžanskega prvenstva s svojim Arazom tudi vodi. Klub bo zagotovo osvojil novo, že deseto lovoriko. Toda ali je tretje mesto v ligi prvakov uspeh za klub, ki ima tako visok proračun (povprečna mesečna plača nogometaša v Arazu je med pet in šest tisoč dolarji, posebej pa dobivajo še nagrade za uspešne nastope)? "Da, za nas je to velik uspeh, saj so vsi mislili, da nas bo Barcelona razbila in nam nasula šest golov oziroma da bo zmagala z visoko razliko. Kar bali so se, da ne bomo doživeli sramote. Morda je za nas malce težje, ker imamo v domačem prvenstvu le štiri težke tekme na leto, drugi klubi, ki so bili na zaključnem turnirju, pa jih imajo bistveno več." Kristijan je v tujini že nekaj časa in se hitro navaja na spremembe, hitro se je navadil tudi na Baku. "Na začetku mi je bilo malo težko, ker sem navajen naše deželice, zelene in čiste. Veliko stvari me je tu motilo, ampak človek se sčasoma vsega navadi."
Čujec je vse bolj pomemben člen v ekipi Araza in vidi se, da ko on vstopi v igro, ekipa postane malce drugačna, ni več le brazilsko virtuozna, ampak tudi bolj agresivna v napadu, s stalnim pritiskom na tekmeca. "Z Barcelono smo izgubili, ker smo bili psihično slabši. Vsi govorijo, da so kazenski streli loterija, vendar moraš biti tudi psihično izjemno močan in v tem elementu so bili Katalonci boljši. Oni so pač tega vajeni, in to znajo narediti tako, kot morajo," je dejal Čujec, ki bo verjetno tudi v prihodnosti nosil dres Araza. "Čeprav sem tu šele dva meseca, mi trener zaupa in mi daje priložnosti za igro. Skušam jih izkoristi in zaenkrat mi to uspeva," je končal Kristjan.
Slavje za Tita in Arija
Zmagovalka letošnje lige prvakov je po pričakovanju Barcelona, ki pa je do končne zmage prišla tudi po sreči. V polfinalu je najprej premagala domači Araz s 5:4 po streljanju kazenskih strelov (po rednem delu je bilo 3:3, po podaljških 4:4, pri kazenskih strelih pa so bili Katalonci uspešni štirikrat, Kristjanova ekipa pa dvakrat). V drugem polfinalu je moskovski Dinamo z velikimi težavami premagal Kairat z 2:1. V finalu, ki je bil zelo izenačen in napet, videli pa smo bolj taktično nadigravanje kot pravo igro, je na koncu le slavila Barcelona, ki je unovčila vse izkušnje, ki jih ima iz močne španske lige. Po rednem delu je bilo 2:2, v podaljšku pa je Barcelona takoj dosegla gol in tekma je bila odločena, v zadnjih sekundah so Španci zadeli še dvakrat. Igralci Barcelone so po tekmi povedali, da naslov posvečajo preminulemu Titu Vilanovi in poškodovanemu soigralci Ariju Santosu, ki jim zaradi operacije ni mogel pomagati v finalu.
