Oglasilo se je že več nekdanjih judoistk, ki so trenirale pri Fabjanu in anonimno razkrile marsikatero srhljivo podrobnost. No, vse skupaj preiskuje policija in videli bomo, kako se bo to končalo.
Seveda so najbolj odmevne zgodbe nekdanjih športnic, ki so govorile o zlorabah, toda nekaj njih pa je stopilo na stran Fabjana oziroma so na glas povedale, da se njim nekaj tako groznega ni dogajalo.
Na svojem Facebook profilu se je oglasila tudi nekdanja judoistka Mateja Rehar, ki je danes magistrica zdravstvene nege in na glas podprla Fabjana in hkrati obtožila nekatere ljudi, ki danes ali pa so v preteklosti delali na Judo zvezi Slovenije.
Njen zapis objavljamo v celoti:
"Bili so težki časi – a se kljub temu danes počutim dolžno, da spregovorim tudi v imenu Marjana Fabjana, Simone in njegove družine. Preveč dobro jih poznam. Trdno, pokončno, stoično trdim in verjamem, da bo zmagala pravica. Kot ena njegovih prvih judoistk sem danes ponosna, da sem del njegovih sanj, čeprav jih dejansko nikoli nisem dosegla. Ponosna sem na vse življenjske popotnice, lekcije, ki mi jih je dal in verjamem, da tudi mnogim, ki so okusili kanček njegove šole, tudi danes, v vsakdanjem življenju pridejo še kako hudičevo prav! Ravno zaradi njega imam danes lastno hrbtenico, svoj jaz in stojim za svojo besedo. Priznam – takrat nam ni bilo lahko. Treningi so bili nadnaravno težki. Današnjim otrokom, ovitim v vato, bi bili takšni treningi nesprejemljivi - nasilje! Moj bi pač treniral, ker vem, da je to dobro zanj - ker življenje ni potica! Tako sem na primer pri približno desetih letih za kazen, ker nisem bila tako hitra kot ostale članice, na ramena dobila še en hlod, ki sem ga nesla v hrib. Kakšen fitnes, tega nismo imeli. Tudi starši so imeli takrat drugačen pogled na svoje otroke, še učitelj danes težko reče kako besedo na glas ali otroku dodeli kazen, da ne dobi odvetnika na vrat. Takrat? Takrat je bil red nekaj običajnega v šoli in v športu. Tako je judo/šport postal del našega/mojega življenja. Bil je naš/moj slog. Na tej fotografiji (objavljena je spodaj) ni vseh tistih, ki danes govorijo grdo in neresnice o Fabjanu. Večina njih je začela trenirati za mano – razen redkih izjem (Tina Trstenjak, Ana Velenšek), so resnično pustile pečat - spoštovanje, vse ostalo ne komentiram... Ampak ena je. Bila je že takrat... Kahektična, podhranjena, anoreksična. Ni zmogla speljati treninga do konca kot me, ki nas je bilo nekaj več skupaj, kot še danes. Za Fabjanov trening pač ne moreš bit mevža. Ali po domače – pi***. Da ne omenjam tega, lasten oče jo gnal bolj kot Fabjan. Po navadi je bilo tako, da je več pritiska prihajalo od doma, ker so starši hoteli rezultate – zanj, zase, za otroka… No, taki rezultata zaradi pritiska lastnih staršev niso dosegli nikoli. In tukaj se začne - jeza, sovraštvo, projekcija, ki se peljejo skozi zgodovino zgodb vseh 20/25 let nazaj neuspelih deklet, ne upam omenjati njihovih podedovanih travm, ki so več kot očitno zdaj prišle na plano. Dejansko Fabjanove zgodbe ne pozna nihče. Kako trnovo in mučno mu je bilo. Danes vsi pišejo o uspelih talentih, o rastočih zvezdah... Ne vem o čem vse. Njegova dejanska kariera je bil njegov srčni infarkt. Še danes imamo spomine. Ni bilo denarja, luksuza, kaj smo jedli, ne vem... Če smo imeli sendvič je bilo veliko. Bila sem v petem razredu osnovne šole. Moja starša še danes ne vesta tega – pa verjamem, da bosta zdaj, če bosta brala mojo objavo, ponosna name (upam), ker sem s tem in še marsičem v življenju dokazala, da sem močna oseba, ne mevža, jokica, kot te, ki danes Fabjana obtožujejo zlorab. Večer pred pripravami v Rohrbachu sem zbolela. Imela sem vročino 37,8. Izmerila sem si jo sama - na skrivaj. Staršem nisem priznala, skrila termometer in šla spat. Vsa slaba, a polna, ne vem, ne sprašujte me, katere energije, vstala zgodaj in odšla z malo torbo na pot. Potovali smo v starem belem citroënu AX – mogoče se ga še kdo spomni. Jaz se ga. V avtomobilu ni delalo gretje. Z notranje strani sem z ostrim železnim šilčkom strgala led z okna, ko nam je na avtocesti še počila guma. Reveži v svetu! Ne vem, kje smo dobili gumo za AX, kako nadaljevali pot, a kljub vsemu smo prispeli v Rohrbach - srečni. Kljub vročini sem opravila vse treninge, ko pa bi morali domov – nisem mogla več vstati. Odpeljal me je rešilni avto v prvo bolnišnico v Rohrbachu. Tam sem imela temperaturo 41,4. Samo potopili so me v kopel, misel se mi je zameglila. Si predstavljate danes za svoje sončke? Pa kaj si nor. Trener dobi kazensko ovadbo, če ne še celo klinika, ker vašemu sončku ne dodeli prave diagnoze! Noro! In kje je bil Fabjan? Ni bil zraven mene, pustil me je samo v tujini in mu tudi ne očitam tega – šel v Slovenijo, po moje starše in se z njima vrnil k meni. Vozil je 36 ur brez prestanka in me kljub temu še varno pripeljal nazaj domov! Šele dolgo kasneje, okoli 20 let po tem, ko sem nehala trenirat judo, mi je zaupal, da je tisti dan od napora prvič doživel infarkt. Počutila sem se krivo. Povedal je, da je prišel je domov, si olupil pomarančo, ker drugega za božično večerjo ob svojih začetkih ni imel, še pojedel je ni, ko je ležal na tleh. Oprosti Fabi (kakor me spomin ne vara, sem ti tudi prva nadela vzdevek) nisem hotela, bila sem samo otrok željan tvojih treningov, ki jih kasneje punce (nekatere) več niso razumele. Je pa nekaj. Imeli smo judo, šport. Imeli smo trenerja, ki nam je dal več, kot smo si zaslužili. Tisti, ki ste del slovenskega juda, veste o čem govorim, pa tudi tisti, ki niste omenjeni. Da ne povem tudi to. Če Fabjana ne bi bilo, ne bi bilo niti slovenskega juda, marsikdo ne bi imel plače na JZS, in ko Fabija več ne bo, bo slovenskega juda konec! S Fabjanom sva kot tesna prijatelja imela tudi veliko osebnih in intimnih pogovorov na samem, kjer mi je veliko povedal o 'svinjarijah', ki se dogajajo na slovenski judo sceni. Da pa vidiš pokvarjenca tudi sam, čeprav scene direktno že 20 let ne poznaš, ne rabiš bit ravno znanstvenik, se pa še danes sprašujem:
- koliko ljudi si od denarja, ki ga Fabjan prinese z svojimi uspehi iz OKS (Olimpijski komite Slovenije) do EJU (Evropske judo zveze ) v JZS (Judo zveza Slovenije) razdeli bajne zneske? Se je kdo vprašal kje se zatakne denar? JZS? Fabjan od JZS dobi drobiž za svoje judoiste! Celo! Baje zadnje čase ne dobi nič denarja, medtem ko mu uspejo še vzet sponzorski avto, ker mu ne pripada več in ga dodelijo (se opravičujem izrazu) 'pički' iz Kranja, ki ima nikakršne rezultate (ne bom imena)! Slišala sem tudi, da mu bodo uničili vse, na koncu pa še družino! Potem pa recimo, da ni tu politike in še marsičesa! Začnimo kar v Slovenski Bistrici, ko so bili (ste) zaposleni vsi na JZS. Cele družine, še žena nekega judoista je kot vrtnarka baje delala na JZS (sejala rože na parterju?)? Sinovi in hčerke, vsi težkaši nad 100 kg, da ni bilo nobene konkurence v Sloveniji? Še komaj rojeni vnuk, ravno toliko, da ni bil štipendist JZS, so ga naročju v plenici nosili po Podčetrtku. Vsi vlečejo plačo JZS. Fabi je bil tiho. Ljubljanski lepotec 'šikan sam sebi'. Generalni sekretar JZS. To je ravno tako, kot da bi mene tja postavili na položaj, pa nimam nobenih vez z judom že 25 let? Rezultati ali politika? Ali bi preverili rezultate? Raje ne, da ne bo revež ob plačo, ker drugega ne zna! Si upam trditi, da imam več pojma o judu, kot on, ki 'nastavljen mlati prazno slamo'. Za mene je bil na blazini samo 'lep', zdaj pa še to več ne. Lepota mine, karakter pa ostane! Ušesi pa tudi. Fabi spet molči. Vprašajmo se o novinarki članka? Ajaaaaa, žena bivšega judoista, baje počenega od marihuane, doping... Da dodam še nekaj - evropsko prvenstvo v judu, ki je bilo vrsto let junija v Celju, je nato moralo po sili razmer v Podčetrtek (spet politika). Zdaj so prvenstvo ukradli Ljubljančani.
Fabi maš ti to, LA 2028 je tvoj! Navijam v prvi vrsti, zveza bo pa karte in vse ostalo uredila."
No, to je še druga plat zgodbe o Marjanu Fabjanu.
