Že kmalu po začetku vaše športne poti se vas je oprijel vzdevek Slovenski Rocky. Od kje ta vzdevek?
Ko sem leta 2009 zmagal na enem od turnirjev kikboksa v ljubljanskem Tivoliju, me je po zmagi trener dvignil v zrak, sam pa sem dvignil roke na podoben način kot Silvester Stalone v filmu Rocky. Naslednji dan so me novinarji poimenovali Slovenski Rocky in od takrat je ostal ta vzdevek.
Kariero v borilnih športih ste pravzaprav začeli kot tajski boksar, potem ko ste do 18. leta trenirali nogomet. Kako se je vse skupaj začelo?
Nogomet sem treniral pri Komnu. Bil sem borben, perspektiven pa ravno ne. V Komnu se je takrat tudi odprl klub borilnih veščin in tako sem začel, najprej kot tajski boksar. V tem športu scena v Sloveniji še ni bila razvita, hkrati pa je UFC z Zlatkom Mahničem prav takrat začela organizacijo borb v kikboksu K-1. Tam sem se nato uveljavil in vztrajal vse do preobrazbe v MMA. Profesionalno kariero sem začel v Gorici, kjer sem treniral tudi z bratoma Petrosjan. Giorgio Petrosjan je najboljši borec vseh časov v K-1.
V tem športu je bil vaš največji uspeh naslov evropskega prvaka, ki ste ga leta 2011 osvojili v Trstu po zmagi nad Litovcem Jonkusem in ga še dvakrat uspešno branili. So vas k tem dosežkom napeljevali tudi uspehi Tomaža Barade?
Barada je druga scena, saj se je boril v light kontaktu, ki je precej drugačen od borb v K-1. Tam ni nokavtov in močni udarci niso dovoljeni. Dolgo sem ohranjal mesto med najboljših deset na svetu in se leta 2015 boril tudi za naslov svetovnega prvaka, ko me je v Trstu nokavtiral Rus Nadir Išakov. Za ta naslov bi se moral boriti že enkrat prej, a je nevihta, ki se je razplamtela uro pred borbo, odnesla ring. V Trstu sem imel največ borb, drugače pa sem se boril po vsem svetu, od Rusije, Kitajske...
Ste bili dobro plačani in od tega lahko živeli?
Plača je bila relativno dobra, a pri 25 letih tako ali tako ne potrebuješ veliko. Jaz in Franci Grajš sva edina od Slovencev, ki sta od kikboksa tudi nekaj odnesla.
S kariero v kikboksu ste vztrajali do leta 2018, ko ste zapadli v depresijo, se podvrgli kokainu in bili obsojeni zaradi nasilja v družini. Kako si to zdaj razlagate? Zakaj je prišlo do tega?
Takrat sem se res povsem izgubil. Kaj je bilo narobe, se sprašujem tudi sam. O tem obdobju zdaj več niti nočem preveč razmišljati. Po eni strani je škoda, da je do tega prišlo, po drugi pa je vprašanje, ali bi se še kdaj vrnil v šport, če tega obdobja ne bi bilo. Vsaka slaba stvar je za nekaj lahko tudi dobra. Mislim si, da sem iz tega povlekel tudi nekaj pozitivnega. Hvala bogu, da sem danes tu, kjer sem. Če bi mi zdaj kdo še ponudil kokain, bi se mu samo smejal.
Ste morda takrat zašli v kakšno slabo družbo, ki vas je povlekla na kriva pota?
Ne, slabe družbe nisem imel nikoli. Bil sem edini iz družbe, ki se mu je to začelo dogajati. Še sam ne vem, kako je do tega prišlo, in si tega ne znam razložiti.
Kot ste povedali že za nekatere druge medije, zdaj obžalujete ta svoja dejanja.
Zagotovo nimam na kaj biti ponosen, a zaradi tega ne jočem doma. Za to, kar sem počel, sem se iskreno opravičil in zdaj živim naprej. Vsekakor bi raje videl, da se to ni zgodilo, a če se že je, pač s tem živiš.
Zaradi nasilja v družini ste potem tudi pristali v zaporu.
Običajno je tako, da ena stvar potem potegne še druge. Tako mi je razpadel tudi zakon. Ko delaš slabo, se zgodi slabo. To sem si naredil in tudi 'pojedel', zdaj pa skušam živeti naprej na bolj zdravih temeljih. V zaporu sem bil osem mesecev in pol, še dve leti pa sem nato pristal na odprtem oddelku na Dobu.
