Član ŽBK Maribor je bil pred vstopom v svet profesionalnega boksa tudi naš najboljši boksar Dejan Zavec, ki je treniral pod vodstvom trenerja Stanislava Milutinovića. Igorja Rašića v trenutni generaciji najstnikov navdihuje izjemna ekipna povezanost mladih boksarjev, saj so kot prava mariborska boksarska družina, ki si bo s trdim delom zagotovila dobre temelje za še resnejši vstop v ring in življenje. Rašić se je v epskih dvobojih na amaterski velterski ravni pogosto meril z Dejanom Zavcem in ga kot eden izmed redkih Slovencev v mladinskih kategorijah tudi premagoval.
Igor Rašić je po končani srednji šoli leta 1993 poletne počitnice preživljal na priljubljenem kopališču Mariborski otok, kjer ga je prijatelj, ki je vedel, da je ljubitelj borilnih veščin, povabil na trening boksa. Igor se spominja svojih prvih korakov v ta svet: "Doma nad odločitvijo sprva niso bili navdušeni, kasneje pa smo vsi skupaj gradili mojo boksarsko kariero. Ne nazadnje je tudi moj oče postal dolgoletni sekretar Boksarske zveze Slovenije. Sem pa zelo ponosen na svojega sina Luko Rašića, ki gre po mojih boksarskih stopinjah in z dobrim ter vztrajnim delom že nakazuje, da jabolko ne pade daleč od drevesa." Igorjevo zanimivo življenjsko in boksarsko zgodbo z vzponi in padci je v pisani besedi strnil Dejan Kaloh, rekreativni boksar in avtor knjige z naslovom: "Na noge!"
Zdaj že skoraj deset let v klubu delujete kot trener. Kakšni so občutki, ko se kot trener ozirate nazaj na svojo kariero?
Boks je težak šport in vloga trenerja je zelo pomembna. Trener v boksu prevzema veliko odgovornost, biti mora strokoven. Moj prvi trener je bil Darko Šerbinek, sledili so mu Franc Krajnc, Emil Žurman in Srečko Fridl. Trenersko delo je nadaljeval Stanislav Milutinović, pri katerem sem se začel resneje ukvarjati z boksom in ugotovil, kaj boks pravzaprav sploh je. S svojim zelo motivacijskim slogom me je naučil številnih življenjskih lekcij. V času takratnih sparing borb z Dejanom Zavcem s Ptuja in Vlatkom Nikolovom iz Koroške sem vedno pogrešal ekipno povezanost, da bi bivali skupaj v enem kraju in bili povezani kot dobra klapa. Žal smo po težkem treningu ali sparingu šli vsak svojo pot domov. Za trenutno generacijo lahko povem, da doživljam točno to, kar sem takrat pogrešal in me zdaj še bolj osrečuje ter daje velik motiv za prihodnost. V življenju sem se veliko naučil iz lastnih napak, ki so vplivale tudi na mojo kariero, vendar sem se pobral. V boksu sem vedno znova našel smisel, ki me je pripeljal do tega trenutka, ko uživam v profesionalnem delu v boksu in v srečnem družinskem življenju.
Kaj bi izpostavili pri novi mariborski boksarski generaciji?
V ŽBK Maribor smo imeli veliko dobrih boksarjev, kot je bil nekoč Darko Celinger ter v zadnjih letih Edin Sejdinović in Sadik Gashi. Zdajšnja generacija so predvsem fantje, stari od 13 do 18 let. Polni so energije in volje za trening, katerega cilj je zmaga v ringu. Med njimi je Timon Babić, ki ima izjemne predispozicije in že tudi nekaj izkušenj iz ringa. Imamo pa tudi Tino Oblak, ki se je lani odločila stopiti na tekmovalno pot. Izjemno sem ponosen na vse svoje varovance. Z nami je tudi mlad fant Mohammad Dawood Rezai, ki je prišel v Slovenijo kot begunec iz Afganistana in po naključju svojo srečo našel ravno v Mariboru, kjer se zdaj šola za mehanika in trenira boks v ŽBK. Vesel sem, da smo lahko del njegove zgodbe. Ko vidim, kako vsi držijo skupaj, bolj zadovoljen sploh ne morem biti. Boks nam daje življenjske lekcije in boksarski trening pred borbo je zame dolg kot maraton, ki ga je pač treba oddelati. Še vedno velja, da se borba odvija na treningu, v ring pa se gre le po kolajno, kot radi rečemo v našem svetu.
Nekoč ste se borili tudi z Dejanom Zavcem...
Dejan je šel na trening nogometa, postal pa svetovni prvak v boksu! V ringu sva bila rivala, kljub vsemu pa sva bila vedno dobra prijatelja. Vesel sem, da je bil del našega kluba in da je ob pomoči Mariborčana Tomaža Barade naredil prvi korak v profesionalni karieri. Verjamem, da bo tudi Dejan marsikomu z veseljem odprl vrata do naslednjega koraka tudi v svet profesionalnega boksa, če ga bo ta prepričal z delom in odnosom.
Vidite porast tudi v rekreativnem boksu in individualnih treningih?
Najprej moram povedati, da imamo odlične pogoje za trening z ringom in 22 boksarskimi vrečami. V klubu imamo petdeset članov, ki redno trenirajo, smo pa v boks na novi lokaciji vpeljali že več kot tristo boksarjev. Imamo veliko rekreativcev, ki so z nami že vrsto let, in boks je del njihovega vsakdana tudi štirikrat na teden. Pri nas so možni tudi individualni treningi. Na treningu boksa sva se spoznala z zdajšnjim predsednikom ŽBK Maribor Robertom Reharjem, ki za naš klub zelo dobro skrbi, kar je vidno tudi v zadnjih letih delovanja kluba. V Mariboru, ki je športno mesto, ima zato tudi boks svoje pomembno mesto. Ključno je imeti dobre pogoje, da se lahko strokovno in v miru posvečaš svojemu delu ter se vsak dan učiš novih vsebin in boksarskih modrosti. V veliko čast in veselje mi je, da sem v rednem stiku z legendarnim boksarskim trenerjem Slobodanom Andjelićem, pri katerem se marsičesa naučim ali med pogovorom prevetrim svoje razmišljanje. Pridobljeno znanje s pridom prenašam naprej na mlade mariborske boksarske upe. Mi bomo v Mariboru še naprej razvijali olimpijski boks in nato videli, kaj bo prinesla prihodnost.
