Slovenijo na olimpijskem festivalu evropske mladine (Ofem), ki v teh dneh poteka v Azerbajdžanu, zastopa tudi 16-letni rokoborec Nikola Šimunković, ki trenira in živi v Zagrebu. Rokoborec, čigar mati je Slovenka, oče pa Hrvat, pravi, da je čustveno vezan na Slovenijo in da mu veliko pomeni, da lahko zastopa domovino svoje matere.
Šimunković rokoborbo v grško-rimskem slogu, pri katerem se lahko borci za razliko od prostega sloga napadajo zgolj od pasu navzgor, trenira že sedem let. Začel je z manjšim številom treningov, zdaj pa trenira osemkrat na teden, in sicer večinoma v Zagrebu. Kdaj pa kdaj se odpravi tudi na vadbo v Murski Soboti, kjer deluje njegov trener Slavko Zec.
Prednost Zagreba je v tem, da ima več partnerjev za borbe, poleg tega pa tam živi in mu je zato vse skupaj lažje, je v pogovoru s slovenskimi novinarji v Bakuju povedal mladi rokoborec.
Treningi trajajo po dve uri, pri čemer se najprej ogrejejo, nato trenirajo tehniko, borbo stoje in na parterju. Sledi morda še kakšna borba, po treningu pa vaje za moč, med drugim plezanje po vrvi.
"Plezanje po vrvi je zelo enostavna vaja, ne potrebuješ ničesar drugega kot vrv, ki je pripeta na strop, krepi pa se celo telo, razen nog. Ko plezaš, delajo roke, hrbet, zelo zelo dobra vaja," je pojasnil Zec.
Jezik na treningih ni ovira, saj mladi rokoborec razume slovensko, čeprav ne govori prav dobro. Trener je ob tem povedal, da se s svojim varovancem pogovarja v nekakšni mešanici prekmurščine in hrvaščine, pri čemer je najbolj pomembno, da je komunikacija učinkovita. Šimunković je dodal, da ga trener uči prekmursko, slovenski sotekmovalci pa slovensko.
Po trenerjevih besedah ima njegov varovanec možnosti za napredek predvsem v borbi na parterju. Ravno na parterju je izgubil tudi svoj edini dvoboj na Ofemu. Rokoborec je k temu dodal, da je bila pri porazu proti Italijanu odločilna njegova pasivnost.
Oba sta izpostavila pomen Ofema za mlade športnike, ki tu po mnenju Zeca dobijo vpogled v to, kaj jih čaka v prihodnosti. Poleg tega dobijo občutek, da so del neke večje celote, ne pa samo del enega športa oziroma panoge. Dobijo tudi dodatno motivacijo za delo, je še povedal.
Šestnajstletni športnik pa je izpostavil, da je tu spoznal, kako delajo konkurenti iz tujine. Ti imajo tudi do 12 treningov na teden in večinoma hodijo v športne šole oziroma gimnazije, kar jim tudi omogoča več vadbe.
Sam obiskuje tretji letnik srednje ekonomske šole v Zagrebu, kjer prav tako nima težav pri dogovarjanju s profesorji, če mora zaradi treninga ali tekme izostati od pouka. Težav z učenjem nima, tako da dobro usklajuje šolske in športne obveznosti.
Pri usklajevanju najstniškega življenja v dveh mestih in tega zahtevnega športa ga žene predvsem volja. "Ne morem opisati, imam željo za trening, če ne grem na trening, se počutim slabo," je še odgovoril na vprašanje, zakaj se ukvarja s tem borilnim športom.
Glede svojih ciljev pa je dejal, da si želi osvojiti vsaj eno medaljo na enem od velikih tekmovanj. Vsekakor pa namerava ostati v rokoborbi, morda tudi kot sodnik.
