Znanje je pridobil z znojem in krvjo: Želja in vztrajnost sta iz Gregorja naredila to, kar je danes

Pisalo se je leto 2013. Gregor Škrjanec je našel pot v prostore telovadnice na Vojkovi cesti v Ljubljani, v kateri s stropa visijo prepoznavne vreče, njihove prvotne oblike načete od brez števila udarcev. Tistega leta jih je začel kopičiti tudi sam – vreče ostajajo, ostaja tudi on.

Gorazd Eberl

Šolo boksa v Boksarskem klubu Chagi izvaja Mladen Frljić. Škrjanec je tistega leta tja prišel z željo po tekmovalnem udejstvovanju, Frljić pa ga je uslišal. Ob tem pa ne gre zamahovati z roko: v obrobnem športu, kot je boks, to od trenerja terja dobršno mero žrtvovanja, odrekanj. Dobre volje. Predvsem pa zaupanja. Tako pač je v tem športu: znanje je pridobljeno z znojem in krvjo – na lastno pest, pri tem pa ni prostora za prispodobe. Znanje ima zato toliko večjo težo.

Trnava pot

Leto dni pozneje je prvič vstopil v magični četverokotnik, kot ringu pravijo stari mački. Zmagal je. »Tistega leta, ko mi je v grlo tekla voda, me je podprl prijatelj Saša Radmanović. On je bil moj prvi 'sponzor',« se tegob 2015. spominja 27-letni Ljubljančan, katere mu je znatno omililo sodelovanje s podjetjem Obeliks Varovanje.

Osebni arhiv Gregorja Škrjanca

»Naslednje leto je v meni nekaj videla Tamara Küzmić Lović, ki me je predstavila vodstvu BTC Cityja.« Upravičeno, saj je tisto leto prvič osvojil naslov državnega prvaka v boksu v kategoriji do 91 kilogramov – po komaj treh letih treningov. Istega leta je bil sprejet v slovensko boksarsko reprezentanco. Letos pa je padla prva prava sponzorska pogodba. »Podpisal sem z BTC Cityjem. Besedo zame je dal Damjan Kralj, zdaj zame skrbi Matic Žehelj,« pove Škrjanec. »Sodelovati sem začel tudi s Penzionom Kovač in prodajalcem vozil Avto Lesce. Tega leta sem tudi znova osvojil naslov državnega prvaka.« A ne le to. Škrjanec na uglednem mednarodnem boksarskem turnirju Golden Belt v Romuniji osvojil tretje mesto – uspeh, ki ga je pričakoval le malokdo. »Po vrnitvi iz Romunije sem začel sodelovati s podjetjem Pring d.o.o. iz Notranjih Goric. Direktorju Primožu Remškarju me je predstavil Mitja Plešner iz Vnanjih Goric. Uslišali so me tudi na Mestni občini Ljubljana in postali moji sponzorji.«

Škrjanec sveto prisega na en moto: volja najde način, pomanjkanje le-te pa izgovor. Da ima podpornike, se ima zahvaliti le sebi. Sam je šel do vsakega od njih in jih prepričal. Prepričuje jih še vedno: »Pred kratkim sem podpisal s Pivovarno Tektonik. Njihova zgodba je podobna moji: so mladi in lačni uspehov.« Temu doda: »Moraš biti vztrajen, a najprej moraš imeti rezultate.« Boksarska zveza Slovenija sicer ima vizijo, pravi, a nima financ za realizacijo.

Osebni arhiv

Med najbolj obetavnimi

Škrjanec je pod Frljićevo taktirko nanizal 23 borb, od tega jih je 19 zmagal. Slovenijo je v tem času zastopal šestkrat – poleg že omenjenega turnirja v Romuniji je slovenske barve nosil tudi na evropskem prvenstvu v Ukrajini ter na tekmovanjih v Srbiji in Nemčiji. Da je temu tako, se je moral marsičemu odpovedati – a če že trpi nočno življenje, kot se pošali, družina nikakor ne. Treningom posveča veliko časa: »Pridem iz službe, grem v vrtec, nato pa na trening. Nikakor ne smem pozabiti sparing partnerjev, s katerimi postajam boljši. To so Dejvis Svilar, Mitja Bagarič in Lado Arčon,« jih našteje.

Za letos si želi, da bi še tretjič postal državni prvak, se junija s sredozemskih iger vrnil z odmevnim rezultatom in dobil povabilo na zadnji boksarski gala večer Dejana Zavca. Ta Škrjanca sicer uvršča med najbolj obetavne slovenske boksarje.