Jerome Wilson. Zanj še niste slišali. Prihaja iz Velike Britanije. In je boksar. No, bil je boksar. Zdaj ni več. Zdaj je predvsem vesel, da je živ. Da obstaja. Da diha, da razume, da vidi, da preprosto je. A njegova zgodba je osupljiva, skorajda šokantna, predvsem pa takšna, da vas bo pustila brez besed. In z občutkom, da nekaj res mora biti na tem svetu, nekakšna višja sila, ki vpliva na naša življenja.
Skratka. Jerome Wilson je bil boksar. 12. septembra 2014 se je v velterski kategoriji pomeril s Sergom Ambrosom. "Bam, bam, bam!" in je obležal. Ranjen. Načet. Hudo poškodovan. Brez možnosti, da bi se dvignil. Ena, dva, tri, štiri … Pa se je začelo odštevanje. Sodnikovo. In za življenje. Skoraj je umrl. Praktično je. Ostal je brez dela lobanje. Grozno, grozljivo.
In potem razodetje. Kar se mu je zgodilo, je tudi napovedal. "Nikogar se ne bojim. Nikdar še nisem storil ničesar takšnega. Toda nekaj mi govori, da se bo zgodilo nekaj groznega," so bile tik pred dvobojem njegove preroške besede sinu njegove partnerice. "Calvin, saj veš, čaka me sila nevaren dvoboj. Če se mi karkoli zgodi, prosim naredi vse za to, da boš poskrbel za hišo, mamo in otroke," je nadaljeval. In zaključil: "Se vidiva po dvoboju!" Pa sta se … V bolnišnici!
Wilson je v dvoboju utrpel hude poškodbe glave. Zaradi možganskih krvavitev so ga spravili v umetno komo, v kateri je bil deset dolgih dni. Nihče ne ve, kateri udarec je povzročil takšno škodo. A epilog je bil šokanten, takšen, da boste ostali brez besed. "Ne bo dočakal jutra," so rekli zdravniki. "Teden dni pred bitko sem imela grozne sanje, da se mu bo nekaj zgodilo. Zbudila sem se in mu rekla: 'Ne bori se!' Ni me poslušal," je razodela njena partnerica. Potem pa: kirurški poseg.
Odstranili so mu četrtino lobanje. To je bilo, kot da bi boksarja nekaj predramilo. Kot udarec, po katerem se je šele začel boriti.
Danes Jerome Wilson, ki mu je bilo tedaj 29 let, živi. Zgodil se je čudež. Dočakal je jutro. In še mnogo njih. "Ko sem se zbudil iz kome, sem živel v paralelnem svetu. Mislil sem, da je moj oče mrtev. On pa je sedel na robu moje postelje. Bil sem srečen, a nisem mogel dojeti, kako je to možno." Preživel je in živel. A hkrati dojel, da nič ne bo več, kot je bilo. "Želel sem biti boksar. Nemogoče." Travme, more, depresija.
Vse to ga je zaznamovalo. Dotikal se je dela možganov, kjer ni bilo lobanje: "Čakal sem, kdaj bodo možgani skočili ven!" Nato je dobil kovinsko ploščico in nazaj naravno obliko glave. "Hotel sem si vzeti življenje," je priznal. Zdaj živi, zdaj je to zanj sanjski epilog. Za boksarja, ki je skoraj umrl. Za boksarja, ki je videl svojo skorajšnjo smrt. Da, tudi to je šport …
