Judoistke kontroverznega trenerja so na olimpijskih igrah doslej osvojile pet medalj. Celjski alfa in omega slovenskega juda se tako lahko pohvali z enakim številom kolajn kot blejski veslaški strateg Miloš Janša, a tekmovalci celjskega Sankakuja imajo po večini pred sabo vsaj še en olimpijski cikel in novo priložnost v Tokiu 2020.
Pred igrami so se zaradi hude poškodbe Ane Velenšek spet pojavili dvomi o trenerjevem delu, ki pa zdaj že skoraj dve desetletji s kolajnami dokazuje, da ve, kako do športnega uspeha. Vedno znova je tarča kritik zaradi izredno ostre discipline in zahtev do tekmovalcev, ki pa prisegajo na njegove metode.
»Kaj naj rečem. Vedeli ste vi, da ima Ana strgano prednjo vez in poškodovano notranjo. To se je zgodilo pred mesecem in pol, natančneje 6. julija in za Ano takrat ni bilo rešitve in poti na olimpijske igre,« razlaga Celjan, popolnoma predan judu in ne skriva, da ima pred največjimi tekmami zaradi velikih pritiskov, ki jih doživlja, tudi sam zdravstvene težave. Najhuje je s pritiskom.
Da ima svojo voljo, svoj poseben način razmišljanja, ki pa prinaša olimpijske medalje, je viden na vsakem koraku. Zgodba se je ponovila tudi pri Velenškovi, kjer so vsi zdravniški pregledi pokazali, da je poškodba tako huda, da mora na operacijo. »Trdili so, da je operacija neizbežna in da je konec. Jaz sem strokovnjakom obljubil, da bo nastopila, v klubu pa sem pred vsemi povedal, da ne bo le nastopila, ampak, da se bo borila za medaljo, da bo zmagala in naj nihče ne pomisli, da ne. Rekel sem tudi, naj s skupno energijo v to verjamejo.« Navkljub vsem strokovnim mnenjem je obdržal svoje cilje in za uresničitev poiskal svojo pot.
Pri svojih odločitvah in vztrajanju pri pripravi na igre, s tekmovalko sta odločila skupaj, je vnovič poskrbel za govorice v judoističnih in športnih krogih. »Številni so me obsojali in obtoževali, da sem bolj pameten od vseh, a izkazalo se je, da imam prav.« Fabjan pa priznava, da je bil to izredno naporen mesec, kakršnega si v življenju ne želi več.
Najhuje je bilo na tekmi sami, kjer je tekmovalki že v prvi borbi obrnilo koleno, protibolečinska tableta pa ji je omogočila nadaljevanje. »Rekla je, da nič ne čuti in šla sva naprej v popoldanski del. V boju proti Američanki sem ji rekel, da naj mi da znak, če bo kaj narobe in da je konec. Pred zadnjo borbo sem ji nato rekel, da je potreben le še en moment, nekaj sekund in lahko zmagaš,« uspešen dan in uresničitev svojih želja in ciljev še razlaga 58-letni Fabjan.
