Mladi, 22-letni tekač na 400 m z ovirami se je že dokazal tudi v mednarodnih vodah, je slovenski rekorder, olimpijec in nekdanji svetovni podprvak do 20 let, bron pa je osvojil tudi na evropskem prvenstvu do 23 let. Nedvomno Matic Ian predstavlja prihodnost slovenske atletike, tokrat smo ga na vlaku spoznavali zunaj njegove športe panoge.
Matic prihaja iz Celja, iz soseske Lava, kjer z družino živi celo življenje. Njegova mama Mojca in oče Matjaž sta ustvarila povezano družino, ki šteje pet članov. Naš sogovornik je srednji otrok, ima dve leti starejšo sestro Ano in štiri leta mlajšo Ivo. "Jaz sem nekakšen sendvič otrok," nas je že takoj na začetku našega pogovora z zanimivo definicijo razvedril 22-letni atlet.
"S sestrama se dobro se razumemo, povemo si vse. Obe mi pomagata pri veliko stvareh, res jima lahko zaupam, imam res srečo v tem pogledu," je dejal. Nemudoma smo ga prosili za kakšno podrobnost. "Da, tudi z nasveti, kako z dekletom na zmenek (smeh). Govorimo tudi o ženskih stvareh, ki jih ne razumem, včasih imamo debate, v katerih se ne strinjamo, drugače pa se dobro razumemo. Sem jima kdaj nagajal? Gotovo sem, malo tega pa tudi mora biti," se je široko nasmehnil.
POSKRBELA, DA NISEM 'POBEZLJAL'
"Kot otrok sem bil umirjen, čeprav je odvisno, koga vprašaš," se je zahihital: "Bil sem živahen, včasih tudi malo nagajiv, nisem pa počel neumnosti, nisem bil pobalin, nikoli nisem nikomur škodil."
Ker je bil Matic edini fant, pravi, da sta gotovo starša nanj malce drugače gledala. "Ko je atletika postajala resnejša, sta poskrbela, da sem ostal resen, da nisem 'zbezljal', kar je v času srednje šole kar izziv (nasmeh). V tem pogledu sta malo bolj pazila name," je dejal.
Guček se je rodil leta 2002, a meni, da še vedno sodi v generacijo, ki je veliko časa preživela na zunanjem igrišču, ki ni bila zaprta v svoje sobe in sedela za računalniškimi zasloni. "Doživel sem otroštvo, kot bi ga morali vsi. Torej, zunaj, s prijatelji na igrišču, svobodno," je zatrdil.
Na igrišču so se s prijatelji največ časa podili za takšnimi in drugačnimi žogami in še vedno ima rad takšne igre. "Nikoli pa me nista nogomet ali košarka tako mikala, da bi ju treniral. Ekipni športi niso zame. Rad sem odvisen od samega sebe. Če nekaj zamočim, sem lahko jezen le sam nase, da ni tako, da celi ekipi pokvarim rezultat," je razložil, zakaj je svoje mesto našel v individualnem športu.
BREZ RUBY SI NE ZNAM PRESTAVLJATI ŽIVLJENJA
V otroštvu ni sanjal o nobenem drugem poklicu kot o tem, da bo športnik. "Gledal sem nogometaše, ki so se mi zdeli res 'kul' ljudje. A vedno sem imel občutek, da je to, kar delajo oni, meni nedosegljivo. Zdelo se mi je, da je nemogoče priti na vrhunsko raven, v vrhunski klub," se je spominjal: "Zdaj imam drugačno mnenje, da je veliko stvari dosegljivih, če se za te res potrudiš."
Med kovidnim obdobjem so Gučkovi "okrepili" svoje vrste in postali lastniki psička pasme havanski bišon. "Mislim, da so takšne živali poimenovali koronski ljubljenčki," je dejal Matic. "Ruby je z nami štiri leta in ne predstavljam si življenja brez nje. Zelo je pridna, lepo je popestrila naša življenja," je še ljubeče dodal.
BIL JE MOJ VZORNIK, ZDAJ PA JE TEKMEC
Atletiko je prvič srečal kot prvošolec, ko sta ju starša s sestro Ano vpisala k vadbi z vodilom "otrok se mora ukvarjati s športom, mora se gibati". "Hitro sem jo vzljubil in sem kar vztrajal, še zdaleč mi ni žal, da je bilo tako," je začetek svoje poti opisal naš sogovornik, ki še danes sodeluje s svojim prvim trenerjem Miro Kocuvanom. Ta je "kriv", da je Guček v šestem razredu našel svojo tekaško panogo, v kateri pa sprva ni bil ravno uspešen.
"Moram povedati, da sem se precej pozno telesno razvil. Tekmoval sem z vrstniki, ki so bili večji in hitrejši. A sčasoma sem se jim začel najprej približevati, nato pa jih še premagovati," je razložil Celjan, ki je v svoji panogi hitro našel vzornike.
Nekdanji svetovni rekorder Wayde van Niekerk je bil prvi, ki ga je občudoval, zdaj je v njegovih očeh kakopak največji rekorder Karsten Warholm. "Njega sem imel priložnost spoznati, nekajkrat sva se že pogovarjala. Ne morem reči, da sva ravno prijatelja (smeh), ampak on ve, kdo sem oziroma kam spadam," je kar malo ponosno dejal: "To je lep občutek. Bil je moj vzornik, zdaj pa je tekmec."
NERAD POSKUŠAM NOVE STVARI
Kar zadeva šolo, je k pouku rad hodil zaradi družbe, ne toliko zaradi pridobivanja znanja, čeprav se je lahko pohvalil z odličnimi in prav dobrimi ocenami. "Najraje sem imel predmete, pri katerih ni bilo treba veliko delati (smeh). Likovni pouk, športna vzgoja … Matematika in fizika pa nista bila zame, ker sem glede tega precej len. No, vsaj do takrat, ko se ne lotim učenja, potem mi gre vse dobro od rok," je izpostavil.
V osnovni šoli je ob atletiki našel čas še za gospodinjski krožek, kjer se je naučil osnov kuhanja, kar mu še danes pride prav. Če so med vikendi pri Gučkovih vajeni skupnih kosil, pa si Matic Ian med tednom največkrat kosilo skuha sam, tisto športno klasiko: "Piščanec, riž in solata … Precej dolgočasno, vem (smeh)."
A tudi sicer ni ravno človek, ki bi poskusil vse, kar bi mu postregli na krožniku. "Poskusil bi, če bi šlo za meni znane sestavine. Morske hrane gotovo ne. Nerad poskušam nove stvari," je dejal ljubitelj hamburgerjev. "Naredim zelo dobrega, sem kar zadovoljen. Najraje jih tudi jem. No, pa piščančje tortilje in pico. Sem tudi sladkosned, po treningu brez slabe vesti pojem kaj sladkega, se prepričam, da moje telo to potrebuje," se je široko nasmehnil.
MALO MI JE ŽAL, KER IMAM NA TA ČAS RES LEPE SPOMINE
Gimnazija Celje center je bila njegova druga izobraževalna postojanka, to pa je močno zaznamovalo tudi obdobje kovida. Ves drugi in pol tretjega letnika so se morali s sošolci in sošolkami šolati od doma. "Za to mi je malo žal, ker imam res lepe spomine na ta čas, verjetno najlepše doslej. Imam dobre prijatelje, s katerimi se še vedno družimo. A hkrati kovidno obdobje ni bilo čisto slabo zame, ker se je bilo treba manj učiti," je v smehu priznal nekdanji dijak, ki zaradi atletike ni bil primoran izpuščati večine prijetnejših šolskih aktivnosti: "Izpustil sem samo maturantski izlet, ker sem imel nekaj dni po tem mladinsko svetovno prvenstvo v Keniji. Na to SP greš lahko enkrat ali dvakrat v življenju, s prijatelji pa grem lahko ven vsak dan in ko daš to na tehtnico, mislim, da se noben športnik ne bi odločil drugače. Še danes mi ni žal, da sem se odločil, kot sem se."
"Življenja brez atletike si ne znam predstavljati, ne vem, kje bi bil, če ne bi bil atlet. Atletika me je povsem spremenila, tudi kot osebo. Verjetno bi bil brez nje povsem drugačen, mogoče bi se tudi izgubil," je ugibal mladenič, ki je samega sebe opisal takole: "Sem pošten, nisem konflikten, rad imam svoj mir. Odprt sem za nove stvar, a hkrati 'ziheraš'".
Pred tremi leti je Guček na svetovnem prvenstvu do 20 let prvič resnično opozoril nase, ko je, kot pravi, naredil rezultatski preskok. "Na SP sem presenetil vse, tudi samega sebe. Takrat nisem več podvomil v to, da se z atletiko ne bi mogel poklicno ukvarjati," je dejal študent tretjega letnika Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije v Celju: "Ali bolj po domače, gre za ekonomijo. Narediti moram še dva izpita in napisati diplomo, načrt je, da v naslednjem letu."
Guči, kot ga kličejo prijatelji, je kot atlet zaposlen v policiji, v katero pa ni preveč vpet. "Udeležujem se dogodkov, ki so mi sicer zelo všeč, saj sem na teh že spoznal veliko drugih slovenskih športnikov, tudi zelo uspešnih, ki so mi v določeni meri odprli oči, podali nov pogled na stvari. Imam srečo, da sem pristal na policiji," je hvaležen: "In, da, tudi uniformo imam, in kar fin je občutek, ko si jo nadenem (smeh)."
TO JE EDEN SMISLOV ŽIVLJENJA
Ker veliko trenira, največ časa Matic preživlja na stadionu v Celju, a hkrati pravi, da ima popotniško žilico. Ima tudi to srečo, da je z atletiko odkril že marsikateri košček sveta: "To je eden smislov življenja. Da čim več potuješ, da odkrivaš svet." In njegov šport mu to tudi omogoča. Z ostalimi atleti po kakšnih tekmah občasno izkoristijo priložnost, da podaljšajo svoje bivanje in se iz tekmovalcev prelevijo v turiste.
Nazadnje so to storili po septembrskem svetovnem prvenstvu na Japonskem, ko je skupinica slovenskih športnikov osem dni odkrivala lepote te azijske države. "Ta me je najbolj navdušila, ogledali smo si več mest. Veliko raje kot muzeje imam naravo, zato sem si namesto teh šel ogledat goro Fuji, pa naravne grelce …," je razlagal in dodal, da so se odlično imeli: "Vsi se dobro poznamo in razumemo. Sem najmlajši in res so me lepo sprejeli v reprezentanco, že na prvi tekmi sem se počutil, da sem del ekipe. Lahko bi bilo ravno obratno in me nihče ne bi niti pogledal. Ker sem najmlajši, tudi poskrbijo zame."
LAGAL BI, ČE BI REKEL, DA NISEM
Če ga je dežela vzhajajočega sonca najbolj očarala, pa ga je, obratno, Azerbajdžan najmanj. "Sicer sem bil še precej mlad, a tam mi res ni bilo prijetno. Ta del sveta me na splošno ne privlači," je pojasnil.
Matic je tekmoval in tako v določeni meri spoznal tudi Kolumbijo, Kenijo, Katar, … "Če bi imel čas in denar, bi se odpravil na Novo Zelandijo, Islandijo in v Brazilijo. Tudi Tajska je na tem seznamu, čeprav sem slišal, da je na neturističnih območjih tam zelo onesnaženo," je svoje prve izbire naštel Matic in na seznam stvari, ki jih želi bolj redno dodati v svoj urnik, pristavil še dve: "Obiskovanje hribov in gora ter branje knjig. Premalo berem in ves čas govorim, da se moram bolj potruditi, da telefon zamenjam za knjigo."
"Lagal bi, če bi rekel, da nisem," pa je izustil, ko smo ga vprašali, če ima mobilni telefon veliko v uporabi: "Telefoni so narejeni tako, da na njih lahko zapraviš res veliko časa in da, vem, da to ni ravno najbolje."
NE, NIMAM PUNCE, NISEM ŠE NALETEL NA PRAVO
Dotaknili smo se tudi njegovega glasbenega okusa, za katerega pravi, da je precej širok. "Edino, česar ne maram, je tehno in rejv glasba. Pred tekmo imam posebnem seznam predvajanja, Kanye West pa je tisti, ki prevladuje," je dejal in priznal, da še nikoli v življenju ni obiskal koncerta.
Opisal se je tudi kot varčen. Če bi mu hipotetično dali kup denarja, pa bi ... "Uff!! Gotovo bi poskrbel, da bi mi bilo lepo," se je zasmejal: "Kupil bi kakšno hiško, nekje ob morju, saj sem poletna oseba. Ne bi pa kupoval dragih avtomobilov ali kakšnih stvari, da bi se z njimi važil."
Seveda smo ga povprašali tudi o njegovi romantični plati, če je zaljubljen? "Ne, nimam punce. Trenutno ni nič. Nisem še naletel na pravo," se je spet nasmehnil rjavolasi in rjavooki mladenič in dodal: "Sem pa odprt za to (smeh)."
V prihodnje se bo Matic osredotočil na atletske sanje, ki jih v bistvu že živi, kaj bo delal pozneje, pa ne ve. "Zdaj sem na točki, o kateri sem kot otrok sanjal, in vem, da moram zdaj v tem uživati, to moram izkoristi," se dobro zaveda Guček, ki si v prihodnosti si želi ustvariti družino, imeti otroke, o tem, kaj vse ga mogoče še čaka in kaj bo počel v jeseni življenja, pa sploh ne razmišlja.
Nazadnje, ko se je vlak že zaustavil, smo se dotaknili tudi njegovih izkušenj potovanja na tirnicah, ki pa jih ni veliko. "Le redkokdaj sem na vlaku, mogoče sem se z njim peljal šestkrat in to vedno na isti relaciji: Celje–Ljubljana. Nimam veliko izkušenj, vidim pa, da so vlaki postali veliko bolj moderni in udobni," je še dejal 181 centimetrov visoki športnik.
