Sedma kolajna v zadnjih štirih letih. Je to res vaš največji uspeh?
Mislim, da je. Svetovno prvenstvo na prostem je poleg olimpijskih iger najbolj prestižna tekma v atletiki. Dolgo sem čakala na to kolajno. Vztrajnost po dveh četrtih mestih se je izplačala.
Med sezono niste napovedovali visokih ciljev, morda ste se celo spogledovali s koncem kariere?
Res si želim nadaljevati športno kariero. Včasih pomislim, da bi se bilo dobro posloviti zdaj, ko sem na vrhuncu, ampak te odločitve ne bom sprejela. Še vedno uživam v atletiki, še vedno rada skačem in če bom zdrava bom še nadaljevala.
Ste se v finalu ustrašili, da bi bili spet četrti?
Malo sem bila nervozna. Vedela sem, da moram za kolajno preskočiti vsaj 4,75 metra. Poleg obeh Američank, Katie Moon in Sandi Morris, in mene je to višino preskočila še Čehinja Amalie Švabikova. Ostale smo le še štiri tekmovalke in takrat je prišel trenutek, ko sem pomislila: 'Ojoj, spet smo štiri. Upam, da se ne ponovi zgodba iz prejšnjih dveh prvenstev'. A te misli sem hitro odstranila iz glave in se zbrala za skok na naslednji višini.
TINA ŠUTEJ
Rojena: 7. 11. 1988
Višina: 173 cm
Teža: 58 kg
Poklic: diplomirana biologinja
Zaposlitev: Slovenska vojska
Klub: Kladivar Celje
Trener: Milan Kranjc od decembra 2016, prej Slavko Črne od leta 2001 do novembra 2016, Meta Pikl in Dejan Lenart do leta 2000; med študijem v ZDA Bryan Campton
Osebni in slovenski rekord – absolutni: 4,82 m, 2. februarja 2024, Ostrava
Največji uspehi
Olimpijske igre: 5. mesto, Tokio 2021, 11. mesto, Rio de Janeiro 2016, 19. mesto, London 2012, 19. mesto Pariz 2024
Svetovna prvenstva: 2. mesto, Nanjing 2025 (dvorana), 3. mesto Tokio 2025, 3. mesto, Beograd 2022 (dvorana), 4. mesto, Budimpešta 2023, 4. mesto, Eugene 2022
Evropska prvenstva: 2. mesto, Apeldoorn 2025 (dvorana), 2. mesto, Istanbul 2023 (dvorana), 2. mesto, Torun 2021 (dvorana), 3. mesto, München 2022
Diamantna liga: 2. mesto skupno 2023, 3. mesto skupno 2022
Ostalo: 1. mesto, NCAA 2011 in 2012, 2. mesto, evropske igre Chorzow 2023, 2. mesto, mladinsko Svetovno prvenstvo Peking 2006, 2. mesto, sredozemske igre Tarragona 2018, 2. mesto, univerzijada, Shenzhen 2011
Letos ste kot kapetanka popeljali reprezentanco v prvo ligo. Čez dve leti bo Slovenija nastopala med evropsko elito. Potrebovali vas bodo.
No, ja. Za ekipno evropsko prvenstvo lahko pridem skakati tudi iz športne penzije. Nekaj dobrih treningov in lahko preskočim 4,50 metra (smeh).
Kdaj ste imeli najlepše občutke ob nekem skoku s palico preko letvice? Kdaj se vam je zdelo, da ste najboljše opravili svoje delo? Pri kakšnem rekordu ali zdaj, ko ste v Tokiu skočili za kolajno preko 4,80 metra?
Najboljši občutek pri skoku sem imela verjetno, no, ne verjetno, ampak kar zagotovo, pri tem skoku v Tokiu, ko sem zanesljivo preskočila 4,80 metra. Po računalniški izmeri bi preskočila letvico, če bi bila sedem centimetrov višje.
Je bil to torej vaš najboljši skok v karieri?
Mislim da, poleg tistega 4,81 metra na finalu diamantne lige v Eugenu.
Kateri pa je bil najbolj boleč trenutek vaše kariere? Kdaj vas je najbolj stisnilo pri srcu? Pri kakšni poškodbi, na olimpijskih igrah, lani na evropskem prvenstvu v Rimu... ?
Uh, uh, boleče. Zagotovo Rim, lanski Rim. Res je bolelo. Ko sem prišla na tekmovališče na evropskem prvenstvu v Rimu, ko sem na ogrevanju ugotovila, da ne bo šlo. Takrat sem spoznala, da ne morem tekmovati. Kar je posledično pomenilo tudi to, da za olimpijske igre ne bom pripravljena tako, kot bi si želela. Lanska sezona je bila zelo, zelo boleča.
Se vam zdi, da je odsotnost Rusinj in Belorusinj, teoretično pripomogla k temu, da ste v zadnjih štirih letih na velikih tekmah osvojili kar sedem kolajn. Menite, da je konkurenca v skoku s palico okrnjena?
Nikoli nisem razmišljala o tem, da je dobro, da ni Rusinj v moji disciplini. Zagotovo pa bi bila resna konkurentka Rusinja Anželika Sidorova, ki je bila takrat, preden so Ruse izključili, res vrhunska, saj je preskočila pet metrov in že osvojila kopico kolajn.
Vaša športna kariera je zdaj dolga 25 let ... Drži?
S palico skačem zdaj že 23 let, z atletiko pa se ukvarjam 30 let.
Ste kdaj pomislili, da bi nehali, da bi si radi ustvarili družino, da bi živeli drugačno življenje.
Seveda so se pojavljale take misli. Še posebej pa kakšnih bolečih trenutkih v moji karieri. Po neuspehih. Kako dolgo so me obletavale take misli, pa je bilo odvisno od tega, kako sem se počutila. Včasih kakšen dan, dva dneva, včasih pa ... Bilo je neko obdobje, ko sem o koncu kariere razmišljala nekaj mesecev. Toda, palica me je vedno potegnila nazaj. Tako enostavno je to.
Se dobro počutite v svoji koži? Ste zadovoljni sami s seboj?
Načeloma da. Seveda si želim, da bi bile kakšne stvari malo drugačne, ampak v bistvu imam lepo življenje.
Torej imate tudi lepo mnenje o sebi?
Da (smeh).
Kaj je bila odločilna stvar, da ste zaupali in verjeli drugemu trenerju v vaši karieri, Milanu Kranjcu? V športu pač moraš verjeti trenerju, saj drugače ne gre.
Mislim, da sem mu verjela že od začetka, ko sva začela delati. V bistvu je bilo tako, da je moj prvi in dotedanji trener Slavko Černe stopil v stik z Milanom, če bi bil pripravljen, da me vzame pod svoje okrilje. Takrat še nisem vedela, da bo Slavc odšel v pokoj. Potem pa mi je Černe predstavil to možnost in takoj sem se strinjala. Vedela sem, da Milan dela z Robertom Rennerjem, ki ga je popeljal do vrhunskih rezultatov, uspehov in kolajne na evropskem prvenstvu (bron v Amsterdamu 2016; op. p.). Verjela sem, da ima Milan ogromno znanja in da mi lahko pomaga na moji športni poti.
Mislite, da ste dovolj dobro plačani za svoje športne dosežke? Ste v karieri zaslužili dovolj?
V zadnjih letih mi je uspelo nekaj zaslužiti. Denar v Sloveniji dobim preko zaposlitve v Slovenski vojski, pa od Atletske zveze Slovenije. Največ pa seveda dobim od opremljevalca in od kolajn. Tu so tudi še dodatne nagrade. Vseeno atletika ni primerljiva z nekaterimi drugimi športi, saj je jasno, da je vse odvisno od sponzorjev, priljubljenosti športa in tako naprej. Atletika v tem trenutku precej zaostaja za ekipnimi športi. Ampak, da. Nekaj sem vseeno zaslužila. Če ne bi bilo kolajn, ne bi zaslužila nič, ampak bi bilo denarja dovolj samo za sprotno življenje in treniranje. S kolajnami pa nekaj denarja tudi ostane, tako da lahko razmišljaš kako naprej.
In kako naprej?
V načrtu imam, da si kupim stanovanje. To je cilj, ki ga imam pred seboj.
Na družbenih omrežjih niste preveč aktivni. Zakaj ne?
Mi smo starejša generacija, ki ni odraščala s telefoni v žepu. Nekako nisem prišla na raven mladih, ki cel čas nekaj objavljajo. Morda bi se morala bolj potruditi zaradi promocije same sebe. Toda enostavno mi ne gre. Ne vem. Ne, da se mi zdi odveč, ampak nekako nimam občutka za to. Ker nisem odraščala s tem, se na tak način nerada izpostavljam.
Tudi vi mislite, da je telefon oziroma so družbena omrežja za športnike škodljiva, ker odvračajo pozornost in osredotočenost? Tako mnenje ima Tina Maze.
Odvisno od posameznika. Odvisno od tega, kako uporabljaš telefon. Če si cel čas na Instagramu in 'skrolaš', potem možgani zagotovo delujejo malce drugače. Pozornost bega. Fotografije in video posnetke lahko menjaš na vsaki dve sekundi. Zagotovo s tem zbranost ni na taki ravni kot bi morala biti v športu. Jasno pa je, da je odvisno od tega, kako posamezna oseba to vzame. Telefon je do neke mere lahko zelo pozitivna stvar, če pa ga uporabljaš preveč, pa te hitro lahko moti. Ljudje smo različni. Nekomu telefon pomaga in mu daje pozitivno energijo, za nekatere pa je odveč. Če 'sediš' na telefonu in se z nekom pogovarjaš ali glasovno ali tekstovno, je to pozitivno. Če pa cel čas samo 'skrolaš' po družbenih omrežjih in gledaš neumnosti, ki jih objavljajo neznanci, potem pa ni preveč dobro.
Kaj pa glasba? Je vaša spremljevalka? Na ogrevanju še vidimo športnike, atlete, s slušalkami, na tekmi pa ne več, čeprav recimo tekma v vaši disciplini traja več ur in imate časa več kot preveč.
Slušalke in glasbo poslušam na ogrevanju. Odklopiš se, ko nočeš slišati ozadja. Na tekmovališču pa so slušalke prepovedane. Tudi telefon je prepovedan. Take stvari so prepovedane, ker na stadionu v času tekem poteka več disciplin hkrati. In, če bi imel na glavi slušalke, bi hitro lahko prišlo do nesreče. Hitro bi se lahko zgodilo, da si s slušalkami na glavi nepozoren in komu stopiš na stezo, na pot... Vem pa, da če bi bilo dovoljeno nošenje slušalk in ali telefonov, da bi se med čakanjem mnogi poskušali odklopiti na ta način.
Kaj razmišljate v dolgih minutah čakanja med skokoma? Imate prazno glavo, si vizualizirate skok, recitirate Prešerna ali si domišljate, da ste na Maldivih?
Odvisno od situacije. Včasih imam glavo prazno, včasih razmišljam, kako bi skok naredila boljše. Res pa je, da če čakaš 20 minut, ne smeš razmišljati samo o skoku. Zame to ne bi bilo dobro, saj te to preveč obremenjuje. Pred skokom že pomisliš na to, kaj moraš narediti, si daš kakšno spodbudno besedo. Za cel čas čakanja pa ni dobro, da razmišljaš samo o skoku. Zato se skakalke tudi tako veliko pogovarjamo med seboj, ko čakamo.
Los Angeles 2028? V ZDA ste preživeli enega lepših obdobij v svoji karieri. Vam misli kdaj uidejo tja? Morda pa je v vas nekje skrita želja, da nastopite na teh igrah, posebej, ker nimate olimpijske kolajne?
V bistvu ne razmišljam o naslednjih olimpijskih igrah. Ker je to še zelo daleč. A ne zapiram si vrat. Da bi prav pomislila na to – ah, saj je samo še tri leta do iger v Los Angelesu, saj to ni tak veliko – no, na tak način pač ne razmišljam. Zdi se mi, da so pri mojih letih tri leta ogromno. Bomo pa videli, kaj se bo zgodilo. Možno je, a je vse skupaj še tako daleč, da bomo videli, kako se bodo vse skupaj obrnilo.
Zdaj greste na počitnice?
Ne še tako kmalu. V četrtek sem na sejmu v Gornji Radgoni, kjer imam obveznosti za slovensko vojsko. Dobila sem obvestilo, da sem naj atletinja Balkana in naslednji teden imamo gala prireditev na Ptuju. Potem imamo še usposabljanje za vojsko.
Pa vas vleče v tople kraje?
Če bi se lahko teleportirala, bi bila z veseljem nekje v toplih krajih. Toda letalo, letalo ... Na letalo pa me ne vleče. Letos sem bila res veliko v zraku.
