Tina Šutej v finalu preskočila le začetno višino, kar je bilo dovolj za 19. mesto

Finalni nastop so začeli na višini 4,40 m. Petintridesetletna Ljubljančanka, ki zadnja leta trenira in živi v Celju, od koder je njen trener Milan Kranjc, je bila precej oddaljena od uspeha v prvem skoku. Z nogami je letvico podrla že med dviganjem za preskok. V drugem ji je šlo še slabše, saj ni opravila celotnega skoka in ni prišla do letvice.

Tretji in zadnji poskus ji je prinesel olajšanje, saj je bila uspešna in je lahko nadaljevala na 4,60 m. Prvič je skoraj ponovila neuspešen drugi skok, ki ga je imela na uvodni višini. Letvico je z nogami podrla v drugem skoku ter podobno tudi v tretjem.

Članica celjskega Kladivarja je osvojila štiri medalje na velikih tekmovanjih po OI v Tokiu pred tremi leti. V prejšnjih dveh letih je nekdanja mladinska svetovna podprvakinja osvojila po dve srebrni in bronasti medalji na evropskih prvenstvih in dvoranskem svetovnem prvenstvu ter četrti mesti na svetovnem prvenstvu na prostem predlani in lani.

Letos je imela obilo težav z zdravjem. Zaradi poškodbe ahilove tetive ni nastopila že na dvoranskem SP marca letos v škotskem Glasgowu, kjer bi branila bron, osvojen v Beogradu pred dvema letoma. Odpovedala je tudi nastop na EP julija v Rimu, ker se je pred tem poškodovala roko na treningu v Celju. V večnem mestu bi tudi branila bronasto medaljo s prejšnjega prvenstva stare celine pred dvema letoma v Münchnu.

V Mariboru je 21. julija na prvi tekmi po skoraj dveh mesecih premora s 4,50 m potrdila odhod na OI. Sredi maja je namreč zadnjič nastopila. Tedaj je na diamantni ligi v Marakešu po hudih prebavnih težavah zasedla šesto mesto s 4,45 m. Po prihodu v domovino pa so ugotovili, da je bila še pozitivna na novi koronavirus.

Šutej je dva dneva pred finalom v kvalifikacijah preskočila 4,40 m, na 4,55 m pa je bila trikrat neuspešna. S tem je delila 12. izid in se uvrstila v finale, kar je uspelo 20 tekmovalkam, ena manj pa je nato tudi tekmovala. Po kvalifikacijah je Šutej dejala, da je imela srečo, da se je poškodba roke pozdravila tik pred OI in je na teh igrah dobila še drugo priložnost za nastop.

Glede na vse težave v sezoni je bil tokrat nedosegljiv njen slovenski dvoranski in absolutni rekord, ki ga je s 4,82 m dosegla 2. februarja lani v Ostravi na Češkem, pa tudi rekord na prostem 4,81 m iz lanskega finala diamante lige, ki ga je sredi septembra v Eugenu v ZDA končala na drugem mestu.