Kdaj ste se prvič preizkusili v skoku v višino, disciplini, ki vam je na Škotskem prinesla toliko veselja?
Ne vem natančno. Menda leta 2015 na enem izmed treningov.
Verjetno ste že prej, kot otrok, poskušali skočiti čez elastiko in pristati na blazini?
Z očetom in bratoma smo za konec tedna hodili na stadion v Šiški, na stadion Žak. Otroci smo se igrali na stadionu in takrat se prvič spomnim, da smo skakali na blazino, ki je bila nameščena tam, kjer se skače v višino. To je res že daleč nazaj.
Zakaj sploh skok v višino? Zaradi očeta, ki je bil vrhunski skakalec v višino?
V resnici sem se preizkusila v kar nekaj disciplinah. Najprej sem se navdušila nad skokom v daljino, potem sem tekla na 300 metrov, še v kategoriji pionirk, torej deklet do 16 let. Nato sem poskusila v skoku s palico. To so bile atletske discipline. Preizkušala pa sem se tudi v ekipnih športih, a mi niso ravno pisani na kožo. Nekoč sem se preprosto samo vrgla na blazino in občutek je bil zelo prijeten. Takrat sem dobila idejo, da bi poskusila še s skokom v višino.
Kakšno vlogo je imel pri tem vaš oče Saša? Ne samo za skok v višino, ampak na splošno za usmerjanje v šport.
Mi smo precej športna družina. Mama in oče sta bila vedno zagovornika tega, da otroci moramo trenirati nek šport, da se moramo razvijati v športnem okolju. Mnenje mojih staršev je, da šport veliko pripomore k telesnemu in osebnostnemu razvoju. Zdaj se tudi meni zdi ključno, da se otroci ukvarjajo s športom.
Kaj je vaša strast poleg risanja?
Mogoče psi. Rada imam vse živali. Doma imam papigo in naša družina ima seveda psa pasme španski hrt.
Kakšna je vaša podoba v javnosti? Imate kaj odzivov na vaše objave na družbenih omrežjih?
Ne vem, kaj bi odgovorila. Sem to, kar sem. Nisem odvisna od objav na družbenih omrežjih. Objavim tisto, kar se mi zdi zanimivo. Družbenim omrežjem ne pripisujem velikega pomena oziroma tega ne poudarjam. Trudim se tudi, da imam svojo zasebnost, da najdem dovolj časa zase, za prijatelje in družino. To mi res veliko pomeni.
Torej svojo zasebnost skrbno skrivate pred očmi javnosti?
Ne bi rekla, da živim ravno dvojno življenje, res pa je, da kakšne trenutke svojega življenja raje zadržim zase; ne pa, da v vsakem trenutku vsi na svetu vedo, kje si in s kom si.
Tina Maze je pred kratkim spet ponovila, da so mobilni telefoni zlo za šport, saj se športniki potem ne morejo popolnoma posveti svojemu delu. Ste vi enakega mnenja?
Odvisno od tega, koliko si vpleten v to. Koliko si 'padel' v družbena omrežja in koliko časa posvečaš temu. Vedno je prava pot neka zmernost.
Ampak ste milenijka, rojena leta 2000.
Naša generacija, rojena leta 2000, je imela vseeno malce drugačno otroštvo. Takrat smo bili še brez elektronike in brez družbenih omrežij. Facebook sem imela šele konec osnovne šole, ko sem bila najstnica. Ni bilo tako kot danes, ko imajo družbena omrežja že osemletni otroci. Mobilni telefon sem dobila nekje sredi osnovne šole. A to niso bili pametni telefoni, ampak še tisti, ko si lahko samo klical in sprejemal klice.
Imate kakšen poseben mentalni trening?
K uspešnemu nastopanju v športu največ pripomore to, da si maksimalno osredotočen že na treningu.
To seveda drži, ampak kako to naredite?
Mislim, da je veliko odvisno tudi od človekovega značaja. Za uspešno športno kariero je treba biti z glavo pri stvari na vsakem treningu, da daš vse od sebe, da si popolnoma osredotočen na to, kar delaš, in da veš oziroma se zavedaš, zakaj to delaš.
Recimo, da osvojite olimpijsko kolajno. Potem bi bilo okoli vas ogromno pompa – medijska pozornost, televizija, intervjuji, družbena omrežja ... Je to za športnika moteče ali pač del posla?
To je del tega, mojega športnega življenja, mojega dela. Meni je v veliko čast, da se zame zanimajo mediji, da sem po podvigu na Škotskem postala širše prepoznavna. Mediji, prepoznavnost in podobne stvari so del športne kariere in tako moraš to tudi vzeti.
Vas športna kariera notranje izpolnjuje? Vam je do zdaj dala tisto notranje zadovoljstvo, ki ste si ga želeli? Ste zadovoljni s svojim življenjem ali bi bili raje mesec dni na Maldivih ...
V življenju moraš imeti določeno ravnotežje. To je dokaj preprosto. Prepričana sem, da živim polno življenje, da mi nič ne manjka. Res je, da je veliko ali pa kar vse podrejeno atletiki, ampak tako sem se odločila. Vzamem si tudi čas zase. Sicer pa vse, kar delam, delam z veseljem – od športa do drugih stvari. Na stadionu uživam in všeč mi je življenje športnice oziroma atletinje. In ko na vse skupaj pogledaš malce s strani, niti ne čutiš, da se čemurkoli odrekaš. Šport in atletika sta preprosto moj življenjski slog.
Slovenska rekorderka v skoku v višino je Britta Bilač z dvema metroma. Ste se z njo kdaj pogovarjali o skoku v višino?
Ne, nikoli. Z Britto in Borutom so se družili moji starši, sama pa z Britto nisem imela nobenih stikov.
Boste kdaj v svoji športni karieri vnaprej napovedali rezultat na naslednji veliki tekmi?
Mislim, da ne. Ne vem, kaj bo prišlo, ampak mislim, da ne. Takšna sem pač po značaju. Grem korak za korakom, ničesar ne prehitevam in zadovoljna sem sama s seboj.
