Na 25. evropskem prvenstvu v Münchnu je Slovenija z dvema odličjema prišla do skupno desete kolajne na prvenstvih stare celine v kraljici športov. Na sprejemu reprezentance, ki se je vrnila iz bavarske prestolnice, je bil tudi svetovni prvak Kristjan Čeh, srebrn v metu diska. Bronasta je bila v skoku s palico Tina Šutej.
Predsednik Atletske zveze Slovenije Roman Dobnikar je na sprejemu najprej povedal, da bosta Čeh in njegov trener Gerd Kanter za uspeh od zveze dobila 9000 evrov, Tina Šutej in trener Milan Kranjc pa 5500 evrov. Čeh bo dobil še svojo oljko v drevoredu atletskih velikanov v Splitu, kjer je opravil del priprav.
"Če bi mi kdo pred sezono dal naslov svetovnega prvaka in evropskega podprvaka, bi podpisal. V kvalifikacijah evropskega prvenstva sem dosegel rekord prvenstev. Finale se je začel z negativno energijo finalistov, prek 68 metrov pa sem vrgel, kar lahko storim iz vsakega položaja. Imel sem slab dan, a sem osvojil drugo mesto. Litovcu Mykolasu Alekni bom čez dve leti odvzel naslov v Rimu, bova pa v naslednjem desetletju verjetno največja tekmeca in pričakujem, da me bo gnal do mojega maksimuma," je napovedal Čeh.
"Moj finalni nastop je bil zelo stresen, ker sem si na ogrevalnem skoku s sprinterico porezala dlan. Oskrbeli so me in sem kljub velikemu pritisku ter stresu potegnila iz sebe vse in prišla do medalje," je kratko najpomembnejši del nastopa strnila Šutejeva, ki je po tekmi dobila devet šivov. V tej sezoni je osvojila dve kolajni, marca bronasto na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Beogradu, bila pa je četrta na svetovnem prvenstvu julija v Oregonu.
Dobnikar je reprezentanci pred prvenstvom obljubil, da bo vsakemu članu podaril par športne obutve uradnega opremljevalca zveze, če bo ekipa osvojila najmanj dve kolajni in dosegla tri finalne uvrstitve. Skupaj je bilo finalnih nastopov pet, presenetljivo je bila peta Martina Ratej v metu kopja, sedma je bila Lia Apostolovski v skoku v višino, 15. pa Maruša Mišmaš Zrimšek na 3000 metrov zapreke.
"Še več časa in sredstev bomo posvetili štafetam, kar se je že do zdaj obrestovalo. Predlagal bom neke vrste selektorja za mladinsko reprezentanco, da bi bil prehod potem v člansko selekcijo čim lažji in s čim manj napakami," je napovedal Dobnikar.
Na novinarski konferenci je bil tudi predsednik Hrvaške atletske zveze Ivan Veštić. "Na izjemnem Olimpijskem stadionu v Münchnu je bilo v fantastičnem vzdušju lepo nastopati. Tam je bilo 22 slovenskih predstavnikov in to je res izjemen uspeh za tako majhno državo. Vsak posameznik si je nastop priboril, nihče mu ga ni podaril in tudi zato je slovenska atletika tako uspešna. Smo veliki prijatelji. To kaže tudi to, da se je Mihaljević pozimi pripravljal v Novem mestu, Čeh pa v Splitu. Tam imamo spomenik atletskih velikanov, oljko posadimo tistemu, ki je tekmoval ali se pripravljal na tamkajšnjem stadionu ter potem osvojil kolajno na velikem tekmovanju. Trem Slovencem, Brigiti Bukovec, Borutu Bilaču in Primožu Kozmusu, se je zdaj pridružil še Čeh," je pojasnil Vešitić.
Pričakovali več in žlahtnejše
Šport vedno prinese presenečenja, za nekatere dobra, za druge slaba. Če bi kdo pred prvenstvom na Bavarskem vprašal, koliko kolajn lahko osvoji Slovenija, bi verjetno vsi kot iz topa odgovorili, da Čeh zlato in Šutejeva zlato ali srebrno. V ožjem krogu kandidatk za kolajno sta bili še Anita Horvat v teku na 800 metrov in Neja Filipič v troskoku. Obe sta razočarali, povsem "pogoreli", Filipičeva je ostala celo brez uvrstitve. In še nekaj – nihče iz slovenske reprezentance razen Martine Ratej ni dosegel ali dosegla najboljšega letošnjega rezultata. In to ni graja, ampak dejstvo. Za to so tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prva in najbolj očitna je, da je bilo v tem letu ogromno tekmovanj, ki so recimo zahtevala od športnika, da je mesec in pol v vrhunski formi. Toda za vse atlete in atletinje, ki so sodelovali na evropskem prvenstvu, je bilo enako. Druga subjektivna okoliščina, ki je ustavila predvsem Marušo Mišmaš Zrimšek, ne pa Lie Apostolovski, je okužba s kovidom. Tretja pa ...
Nemška reprezentanca je recimo na svetovnem prvenstvu v Eugenu nastopila precej slabo, zato pa je na evropskem prvenstvu najuspešnejša udeleženka atletskih tekmovanj. Toda, da Slovenije ne primerjamo z Nemčijo ... Primerjamo jo lahko s Hrvaško ali Srbijo. Za Hrvaško je bilo prvenstvo v Nemčiji najuspešnejše do zdaj s tremi kolajnami, pričakovano je zlato osvojila Sandra Perković v metu diska, zlato je dosegel še Filip Mihaljević v suvanju krogle, presenetljivo pa je srebrno medaljo osvojila Matea Parlov Koštro v maratonu. Načrtovali so dve kolajni, eno zlato, osvojili pa so tri kolajne, od tega dve zlati. Izjemno je bila uspešna tudi srbska reprezentanca, saj je zlato malce presenetljivo osvojila Ivana Vuleta (prej Španović), ki je sredi Nemčije premagala domačo favoritko in svetovno prvakinjo Malaiko Mihambo, načrtovano je kolajno dobil v suvanju krogle Armin Sinančević, presenetljivo pa sta dve kolajni osvojili izjemni najstnici Angelina Topić v skoku v višino (bron) in Adriana Vilagoš v metu kopja (srebro).
Slovenska reprezentanca torej na evropskem prvenstvu ni tekmovala tako uspešno kot na svetovnem, čeprav je bila zelo uspešna. Tako Hrvati in predvsem Srbi so znali izkoristiti trenutek, saj so osvojili kolajne v disciplinah, kjer so bili rezultati slabši od pričakovanj. Če sta imela Tina Šutej izjemno smolo in Kristjan Čeh slab dan, bi Neja Filipič z najboljšim letošnjim skokom osvojila kolajno, Anita Horvat bi s časom pod dvema minutama na 800 metrov, česar je zagotovo sposobna, osvojila kolajno v tej disciplini. Štiri kolajne bi bile nekaj povsem drugega kot dve, ki sta bili Sloveniji pripisani že pred prvenstvom. Seveda pa ... Vse to je teorija, šport pa to ni. Šport je kot živo srebro, ki se preliva iz enega v drugi kot, ki spolzi skozi prste ali zamaši luknjo, ki je nastala. Tudi zato je šport tako lep, ker je nepredvidljiv, in žal je tokrat krajšo slamico potegnila slovenska reprezentanca. Še vedno pa – najuspešnejše prvenstvo za Slovenijo do zdaj. In nismo zadovoljni? Smo, a apetiti rastejo, pričakovanja so večja z vsakim uspehom. In to je največ, kar je slovenska atletika pridobila v zadnjem obdobju – da imajo vsi več in večja pričakovanja. To pomeni, da je slovenska atletika dobra, odlična. Če sta slovenska srebrna in bronasta kolajna na velikem tekmovanju rahlo razočaranje, potem je prihodnost res obetavna.
