Na tako tekmovanje, kot je dvoransko svetovno prvenstvo, se je atletinjam in atletom iz takih držav, kot je Slovenija, najtežje prebiti. Izjemno visoke norme so za večino slovenskih atletov skoraj nedosegljive, razen seveda za tiste, ki so tako ali tako v svetovnem vrhu. Dejstvo je, da sta imeli normi za nastop na DSP v Beogradu izpolnjeni le dve slovenski tekmovalki – Tina Šutej v skoku s palico in Neja Filipič v troskoku – torej v dveh tehničnih disciplinah, kjer je le malenkostna razlika tekmovati na prostem ali v dvorani. V Beogradu sta sicer nastopila še Filip Jakob Demšar na visokih ovirah in ženska štafeta 4 x 400 metrov, od katerih pa realno nismo pričakovali več, kot sta potem dosegla na prvenstvu. Demšar je nastopil v Beogradu zaradi tega, ker pač Slovenija ni imela moškega predstavnika. In štafeta? Prvotni načrt je bil, da bi nastopil Luka Janežič v teku na 400 metrov in potem še moška štafeta 4 x 400 metrov, a se zaradi Lukove poškodbe in operacije to ni zgodilo. Tako je vskočila ženska štafeta, ki si je, da ne bo pomote, nastop zaslužila. Slovenska atletika je v Beogradu pustila dober vtis, ki ga je oplemenitila s kolajno Tine Šutej, ki ni bila samoumevna. Kraljica športov se v Sloveniji razvija v pravi smeri in čez nekaj let bi lahko imeli na velikih tekmovanjih več atletinj in atletov, ki bi se z normami uvrščali med evropsko in svetovno elito. In zato je treba mlade in njihove trenerje podpreti tudi finančno. Po besedah predsednika AZS je to prednostna naloga zveze.
TINA ŠUTEJ 5
skok s palico - 3. mesto (finale) - 4,75 m
Najboljša slovenska atletinja je bila pred potjo v Beograd v ožjem krogu favoritinj za kolajno. Seveda je bilo ta status treba potrditi. In Tina je pokazala, da je dozorela kot tekmovalka. Ko je bila na sobotni tekmi že v skoraj izgubljenem položaju, se je zbrala in preskočila 4,70 metra ter s tem postala nosilka kolajne. Zdržala je pritisk in prinesla domov tisto, kar je »obljubila«. Morda bi kolajno lahko še malo oplemenitila, a ne smemo biti preveč požrešni. Realno sta obe Američanki do zdaj skakali precej višje kot Slovenka. Je pa kolajna spet potrditev dobrega dela s trenerjem Milanom Kranjcem in izjemen obet za sezono na prostem – tako za svetovno prvenstvo v Eugenu kot tudi za evropsko v Münchnu in mitinge diamantne lige.
NEJA FILIPIČ 4
troskok - 10. mesto (finale) - 14,13 m
Filipičeva si je konec lanske sezone z osebnim rekordom v troskoku v Zagrebu priborila nastop v Beogradu. Njen rezultat 14,37 metra je bil za konec sezone (potem ko je za centimeter zgrešila normo za nastop na OI v Tokiu) izvrsten in težko je pričakovala zimsko sezono. Do svetovnega prvenstva sicer ni preskočila 14 metrov, je pa res, da v resnici ni imela prave tekme. Njen trener Srdjan Djordjevič je pred potjo v Srbijo dejal, da je pripravljena za osebni rekord (absolutni?), in Neja je to tudi storila, saj je v Beogradu naredila svoj najboljši troskok v dvorani v karieri. Pozitivno je, da je Neja skočila več kot 14 metrov, toda vseeno je večina pričakovala, da bo skočila svoj absolutni rekord, saj je deset dni pred svetovnim prvenstvom skočila zelo dober absolutni osebni rekord v daljino (6,60 m, kar bi ji prineslo tudi deveto mesto na tem SP v daljini). Zagotovo pa je Nejina zimska sezona lepa napoved za poletje, ko bi v troskoku morala prek druge meje ženskega troskoka – 14,50 metra.
SLOVENIJA 4
štafeta (ž) 4 x 400 m - 10. mesto (prvi krog) - 3:37,08
Slovenska ženska štafeta je tekla v postavi (po vrstnem redu nastopa tekačic) Agata Zupin, Jerneja Smonkar, Veronika Sadek in Anita Horvat. Pričakovano so Slovenke osvojile zadnje mesto v kvalifikacijah, a za skoraj osem desetink izboljšale državni rekord z letošnjega balkanskega prvenstva. Dekleta so nastopila dobro, v okviru svojih zmožnosti. Štafeta v tej postavi se lahko spusti pod 3:37 (kar je še vedno šest ali sedem sekund prepočasi za vrhunski rezultat), prav veliko boljše pa za zdaj Slovenske niso sposobne teči. Samo Horvatova teče na 400 metrov v dvorani pod 53 sekundami (52,22), že Zupinova je več kot sekundo počasnejša (53,40), Smonkarjeva (54,64) in Sadkova (54,74) pa sta še za več kot sekundo počasnejši. Bližje evropskemu vrhu je moška štafeta (z Janežičem), ki bi se lahko spustila na 3:07, kar je že zelo blizu evropskemu vrhu. Zagotovo pa je pravilno, da atletska zveza vlaga v štafete, ki na dolgi rok pomenijo širino v tekih do 800 metrov.
FILIP JAKOB DEMŠAR 3
60 m ovire - 33. mesto (prvi krog) - 7,79
Demšar je dvoransko sezono prekrižal, še preden je izvedel, da bo sploh nastopil na DSP v Beogradu. In potem je bil rezultat oziroma Filipov tek pričakovano tak, kot je bil v srbski prestolnici. Demšar ni bil zadovoljen s tehnično izvedbo nastopa. Zadel je ob drugo oviro in nato počepnil ter tam precej izgubil. Vprašanje pa je, ali bi lahko storil kaj več, tudi če ne bi storil napake, saj bi moral izboljšati osebni rekord, kar pa od atleta, ki je že začel priprave na poletno sezono, ni realno pričakovati. Filip je bil sicer zelo motiviran, vendar bo potreboval še kar nekaj časa, da najprej postavi slovenski rekord ter da se potem počasi približa vrhunskim rezultatom na evropski in svetovni ravni. Demšar bi moral za preboj v nadaljevanje za stotinko izboljšati svoj osebni rekord (7,74), ki ga je dosegel lani, letos pa je bil najhitrejši s stotinko slabšim dosežkom. Vprašanje, ali je bilo sploh dobro, da so Filipa zvlekli iz ZDA, kjer se je že sončil na prostem, v Evropo, kjer se je moral ponovno spopasti s precej krajšo progo.
