Prve kolajne na velikih tekmah se je z zmago veselila Američanka Katie Nagoette, ki je edina preskočila 4,90 m. A je tudi ona že 'visela'. Začetna višina je bila namreč 4,50 metra in Nagoette jo je preskočila šele v tretjem poskusu (na tej višini sta takoj izpadli dve tekmovalki).
Druga je bila Rusinja Anželika Sidorova, aktualna svetovna prvakinja iz Dohe 2019 in svetovna dvoranska podprvakinja, ki je preskočila 4,85 m, tretja pa Britanka Holly Bradshaw (4,85 m). Na četrtem mestu je končala branilka naslova Katerina Stefanidi iz Grčije (4,80 m), ki je tudi aktualna evropska prvakinja in nekdanja svetovna prvakinja iz Londona 2017. Tudi Stefanidijeva je začetno višino preskočila šele v tretjem poskusu (na koncu je zmogla 4,80). Zanimivo je bilo, da je samo pet tekmovalk (od 15 njih v finalu) začetno višino 4,50 preskočilo v prvem poskusu. Med njimi je bila tudi Ljubljančanka, ki je bila ravno zato na koncu tako visoko, na petem mestu, čeprav je vsega skupaj 4,50 ali več preskočilo 13 tekmovalk.
»Občutki so mešani. Uvrstitev je lepa, a ni kolajna, ki sem si jo želela, pa tudi rezultat ni nič posebnega. Na 4,70 sem bila dvakrat blizu, vem, da sem sposobna te višine, toda žal mi je ni uspelo preskočiti. Ne morem biti zadovoljna s tekmo. Peto mesto na olimpijskih igrah je sicer dober rezultat, toda preskočena višina 4,50 ni nič posebnega. Prej slabo kot dobro. Na 4,70 sem bila v prvih dveh poskusih zelo blizu, vendar se mi ni izšlo,« je po tekmi dejala Šutejeva, ki meni, da so organizatorji povsem uničili tekmovanje.
Nesmiselno se je štiri leta pripravljati le na en skok
Atletinje so tekmovanje namreč začele na višini 4,50 m, kar je po mnenju Slovenke preveč, še bolj neprimerna pa je bila druga višina, kar 20 centimetrov višje od prve, 4,70, na kateri je izpadlo kar 11 tekmovalk. »Protesti vodij reprezentanci niso pomagali. Vse je bilo narejeno le za to, da se podelijo kolajne. Vedeli so, da bodo drugo višino preskočile vsaj tri tekmovalke, za druge, tiste slabše, jim ni bilo mar. Nismo imele možnosti, da se vmešamo v ta boj,« meni Šutejeva, ki ji za razliko od najboljših te višine niso ustrezale.
»Moj osebni rekord je 4,75. Da imaš že drugo višino 4,70, je prehud preskok. Devet tekmovalk je imelo letos 4,70 ali manj izid sezone, jaz se imela 4,74. Organizatorji so si želeli, da čim prej izpademo, kar ni prav. A očitno se bo treba privaditi tudi na take preskoke, to je bila že tretja zaporedna tekma na tak način. A na olimpijskih igrah je to povsem neprimerno, štiri leta garamo, da pridemo sem opraviti en uspešen skok. Res je nesmiselno,« se s potezo organizatorjev ne strinja slovenska atletinja.
Slaba reklama
Dvaintridesetletna Šutejeva je bila blizu boja za kolajne, kar je napovedala že po koncu zimske sezone in osvojenem srebru na dvoranskem evropskem prvenstvu. A je bila že druga višina na tekmi blizu njenemu državnemu rekordu. V dvorani je največ, 4,74 m, skočila 23. februarja 2020 v Clermont Ferrandu v Franciji, na prostem pa 4,75 m 5. julija 2020 v Ljubljani.
Letvico na 4,70 m je Sidorova edina preskočila v prvem skoku, v drugem pa še Bradshawova in Nageotte. Šutejeva, nekdanja mladinska svetovna podprvakinja (2006), je bila predzadnja na vrsti, bila že prek letvice, a jo je med padanjem na blazino podrla s prsmi. Sledili so tretji poskusi tekmovalk, trem se je z uspešno preskočeno višino pridružila Stefanidijeva. Šutejeva je letvico podrla že z nogami in končala tekmo z delitvijo petega mesta s še tremi tekmovalkami, kar je njena najboljša uvrstitev na velikih članskih tekmah na prostem.
Sidorova je nadaljevala izjemno predstavo brez poprav, 4,80 je preskočila v prvem poskusu, kot tudi Nageotte, po drugih skoki pa sta na naslednjo višino napredovali še Bradshawova in Stefanidijeva, ki je bila na četrtem mestu. Na 4,85 m je bila znova prek letvice prva Sidorova, sledili sta ji drugouvrščena Bradshawova in Nageottejeva na tretjem mestu, Stefanidijeva pa je bila prvič neuspešna in je zadnja dva skoka pustila za naslednjo višino. Rusinja prvi neuspešen skok opravila na 4,90 m, ko so letvico podrle tudi preostale tekmice. Stefanidijeva je bil prva izmed četverice, ki je po drugem neuspešnem skoku končala tekmovanje. Medalje so bile tako oddane. Nageotte je 4,90 m zmogla v drugem poskusu, Sidorovi tudi v tem ni uspelo prek letvice in je padla na drugo mesto ter zadnji skok pustila za 4,95 m. Ta je bil neuspešen in zmaga je odšla v ZDA.
Tako kot je Šutejeva napovedala, je bilo treba za kolajno skočiti 4,85 metra, kar je deset centimetrov višje od njenega državnega rekorda. Toda sama je pred finalom na olimpijskem stadionu v Tokiu dejala, da je ob idealni tekmi sposobna skočiti tudi preko lestvice na višini 4,85 m. No, ob vseh težavah (tudi pri prvem skoku na višini 4,70 jo je nekaj zmotilo, ko je bila že povsem pripravljena na skok in je morala ponovno začeti s pripravo na skok), pa ni zmogla 4,70. In res, tako je kot pravi Tina – rezultat 4,50 na teh olimpijskih igrah je za njo slab. Kot je slab za večino tekmovalk, ki so tekmovale v finalu olimpijskih iger. S skoki v finalu so lahko zadovoljne samo štiri tekmovalke, prve štiri, ki so skakale na višinah, ki so vsaj približno spodobne za vrhunske skakalke s palico.
Ni še konec
Šutejeva, edina slovenska atletska finalistka na olimpijskih igrah leta 2016 v Riu de Janeru, je po teh igrah zamenjala trenerja. Upokojil se je namreč Slavko Černe, nasledil ga je Milan Kranjc, ki pa dela v Celju. Zato se je Ljubljančanka preselil v knežje mesto. Izjemno je nastopala že v lanski, pa potem še bolje v letošnji sezoni. Na prvi veliki atletski tekmi v pokoronskem obdobju je v poljskem Torunu 6. marca s srebrom v skoku s palico osvojila osmo medaljo na dvoranskih evropskih prvenstvih za slovensko atletiko, peto srebrno. S svojim prvim odličjem na velikih članskih prvenstvih je začela tlakovati pot v finale OI.
»To so moje najboljše olimpijske igre. Nameravam iti še v Pariz čez tri leta, tam bom spet napadala odličje,« je po svojem tretjem olimpijskem nastopu napovedala Šutejeva.
