Ljubljančan, ki trenutno z dekletom živi na Finskem, je svoj največji uspeh dosegel na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2014 v Eugenu, kjer je osvojil odlično šesto mesto. Bil je tudi udeleženec evropskega članskega prvenstva v Amsterdamu in dveh evropskih prvenstev za mlajše člane.
Odločitev, ki je zorela dlje časa, ni bila lahka. Lani septembra se je preselil k dekletu na Finsko, kjer si je našel delo, a hkrati še naprej treniral. "Službo sem si našel, da se vsaj malo rešim finančne stiske, a sem normalno treniral in do aprila mi je šlo zelo dobro. Bila je sprememba, saj do zdaj nisem bil vajen trenirati in hoditi v službo. Treniral sem lahko le enkrat dnevno," je pogovor začel lastnik številnih državnih rekordov na srednjih progah v mlajših kategorijah.
Spomladi, ko atleti že razmišljajo o prvih tekmovanjih, pa so se ponovno pojavile težave s tetivami: "Težave imam že več kot pet let, vse od svetovnega mladinskega prvenstva v Eugenu. Takrat sem po teku na 1500 metrov zaradi težave s tetivo tudi izpustil nastop na 800 metrov. Od takrat se bolečin praktično nikoli nisem povsem rešil. Tudi tokrat sem nadaljeval treniranje do konca aprila, ko pa so odpovedali evropsko prvenstvo v Parizu, kar je bil moj glavni cilj sezone, sem se odločil, da preneham trenirati."
Odšel je na pregled k priznanemu športnemu zdravniku in izvedel, da bi moral na operacijo obeh tetiv, sledila bi dolga rehabilitacija, tudi finančni zalogaj operacij bi bil izjemno velik. "Glede na stanje s korono, zaradi katere so odpadale tekme, sem se odločil, da ne grem na operacijo in da je v tem norem letu primeren čas, da zaključim kariero. Čeprav se morda zdi, da gre za naglo odločitev, je zorela dlje časa, je dobro premišljena in ni bila lahka," je povedal Petrač, ki sicer verjame, da bi lahko tekel še precej hitreje: "Moj cilj je bil državni rekord v teku na 1500 metrov (3:39,39; op. p.), vendar verjamem, da bi lahko tekel tudi pod 3:35,00. Žal je sistem v atletiki tak, da finančno ni šlo. Dokler nisi v svetovni 'špici', životariš. V športu, kjer se rezultati merijo do stotinke natančno, utegne biti včasih kruto, saj lahko stotinka razlike pomeni, da lahko dobiš veliko ali pa nič. Vsi vemo, da smo atleti skromni in ne zahtevamo veliko, a treba je preživeti."
Očetova zgodba imela velik vpliv
Jan prihaja iz športne družine. Njegov oče je najuspešnejši gluhi športnik vseh časov, dedek je bil nekaj časa tudi njegov trener. Oba sta odločitev težko sprejela, a ga še naprej podpirata: "Oče ima šest kolajn z olimpijskih iger za gluhe, a danes nima nič od tega. Ponosen je na svoje dosežke, a vem, da je razočaran nad razvojem športne kariere. Ne želim iti po isti poti, ne želim, da me čez leta to bremeni, tako kot njega."
Ob koncu kariere je precej logično vprašanje, česa se športnik najraje spominja, in Jan si želi, da se njegovega odgovora zavedajo tudi mladi: "Rezultati na koncu niso bistvenega pomena. Kar šteje, so ljudje, ki sem jih spoznal, prijateljstva, ki sem jih sklenil, svet, ki sem ga videl, ter disciplina in delovne navade, ki ti jih da atletika. To mi bo ostalo za zmeraj. Najlepše spomine imam na Italijo, kjer sem nekaj časa treniral. Mnogi so rekli, da je to napaka, jaz pa vem, da je bila dobra odločitev. Spoznal sem veliko ljudi, tudi dekle, in zaradi te odločitve sem danes, kjer sem."
Če bi lahko za nazaj kaj spremenil, bi poskusil z drugačnim načinom treninga? Lani je namreč en mesec preživel na pripravah v St. Moritzu, kjer je opazoval in treniral z najboljšimi evropskimi tekači in ugotovil, da trenirajo povsem drugače, kot je on vso kariero: "Govorim o bratih Ingebrigtsen, Marcinu Lewandowskem, Kalleju Berglundu ... Žal mi je edino, da takšnega sistema treninga nisem uspel preizkusiti."
Kako dolgo bo ostal v finskem mestecu Kerava, za zdaj ne ve. Kmalu se bosta z dekletom preselila v novo stanovanje, zaradi koronasituacije pa Slovenije niti ne more obiskati. Ob trenutnem delu v podjetju za najemanje vozil ga zanimajo tudi podjetništvo in investicije, zato si v prihodnosti želi odpreti lastno podjetje. Mi mu vsekakor želimo veliko uspeha na nadaljnji življenjski poti.
