Schenk je za takratno Vzhodno Nemčijo oziroma Nemško demokratično republiko na poletnih olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu osvojil zlato kolajno. Za združeno Nemčijo pa je na svetovnem prvenstvu leta 1991 v Tokiu osvojil bron, pred tem je bil bronast tudi na evropskem prvenstvu leta 1990 v Splitu. Upoštevajoč njegovo priznanje je prav vse tri kolajne z največjih atletskih tekmovanj in olimpijskih iger osvojil pod vplivom dopinga.
Deseteroboj velja za najtežjo atletsko disciplino. Športniki se morajo v dveh tekmovalnih dneh spopasti z desetimi različnimi disciplinami. Seveda pa teža in zahtevnost kombiniranega športa ne odtehtata dejstva, da si je olimpijski prvak pomagal na nedovoljen način.
Zdaj 53-letni Schenk je 30 let prikrival resnico. Po treh desetletjih pa je končno napočil čas, da je sebi, športni javnosti in stroki nalil čistega vina o dosežkih. Kot je razkril v pogovoru za torkovo izdajo Frankfurter Allgemeine Zeitunga, se je spopadal s številnimi psihičnimi težavami. "Zapadel sem v tako hudo obliko depresije, da so me celo obhajale najbolj črne misli, da bi sam sebi vzel življenje," se je pokesal Schenk, ki bo v avtobiografiji, ta bo izšla prihodnji mesec, priznal, da je prvič posegel po dopingu, ko je bil star 20 let.
"Leta 1985. Zame je to takrat pomenilo, kot da bi naredil korak naprej, to sem razumel skorajda kot nekakšno priznanje. Ko sem prvič dobil tabletke, sem postal del moštva, kar je pomenilo, da se je od mene pričakovalo, da se bom odrezal kar se da dobro," je povedal Schenk.
"Najprej sem zanikal jemanje prepovedanih snovi. Nato sem se sprijaznil z nekoliko pravno milejšim izrazom, da se vede nikoli nisem dopingiral. Seveda je bilo oboje laž," je dejal Schenk, ki se je pa padcu Berlinskega zidu preselil iz rojstnega Rostocka v Mainz.
