V prvih dneh po operaciji so zdravniki predvidevali, da bo 22-letna Kira Grünberg ostala hroma od vratu navzdol. Na srečo se zle slutnje niso uresničile. Danes začenja simpatična atletinja novo življenje, v katerem je veliko več prostora za smeh in sonce. "Želim si, da bi bila nekoč spet samostojna," je največja božična želja ponesrečene atletinje. Takoj po postavljeni diagnozi bi ji za uresničitev teh želja pripisali le malo možnosti, toda s svojo močno željo in voljo do življenja lahko doseže tudi to. "Zdaj se lahko že sama vozim z vozičkom, si sama umivam zobe, prav tako pa si lahko že sama vzamem nekaj hrane in pijače. Pri vsakdanjih stvareh potrebujem veliko manj pomoči kot na primer pred tedni," z nasmeškom na obrazu in z leskom v očeh pripoveduje Avstrijka. Največ težav pri vsakdanjih stvareh ji povzročajo stvari, ki so se ji pred nesrečo zdele samoumevne, kot na primer to, da se mora, če želi kaj vzeti z mize, voziti okoli mize z vozičkom. Kaj pa najlepši trenutki po nesreči? "Teh je bilo veliko. Prvič se tuširati je bilo res lepo, ker tega v bolničnici nisem mogla, prav tako, ko sem prvič jedla sladoled, da sem lahko sama jedla in si umila zobe. In seveda, da sem šla spet med ljudi."
Tako malo je potrebno za njen nasmešek, saj je Kira že po naravi zelo optimistična oseba, skupaj z nekaj pomoči svojih najbližjih želi premagati vse ovire in nekoč zaživeti samostojno življenje. "Edino, česar ne potrebujem, je pomilovanje." Ob strani je zdaj stoji tudi posebni štirinožec, labradorec Balu, ki je njen pes pomočnik. "Lahko pobere stvari, ki mi padejo na tla, prižge luč, odpre vrata in mi pomaga pri oblačenju. To je darilo od ministra za šport." Balu, ki je trenutno še v fazi treningov, je izbral njo, takoj sta začutila posebno vez. Kira bo božiične praznike preživela doma na Tirolskem. "Paziti bom morala le, da ne pojem veliko sladkarij. tudi na vozičku si želim ohraniti dobro postavo."
