Vedno je tako, da v odnosu med tekmovalcem in zvezo ni vse v idealno, saj se tako ali tako vse skupaj zatakne pri denarju. Tekmovalci bi ga radi več, da bi lahko nemoteno delali po programu, ki so si ga zastavili, zveza pa lahko da le toliko denarja, kot ga ima oziroma kot ga nabere.
Rio je animirani film, ki je postal svetovna uspešnica, ko se je modri papagaj iz mrzlega dela ZDA preselil v Rio in tam našel družico in v drugem delu še družino. In Rio je tudi srednjeročni cilj slovenske atletike, ki ga bo za teden dni prekinilo samo letošnje svetovno prvenstvo v Pekingu. Tako kot je modri papagaj izpolnil svoje življenjske sanje, za katere sploh ni vedel, da jih ima, slovenski atletinje in atleti hrepenijo, da bi se del njihovih sanj izpolnil v Braziliji blizu slovite Copacabane.
Toda za to so potrebna sredstva, kajti kljub temu, da atletika v osnovi ni pretirano drag šport, vrhunska tekmovalna pripravljenost zahteva precej vlaganj.
In glede na to, da je tako za SP v Pekingu kot za OI v Riu mednarodna atletska zveza močno dvignila norme (niti ni več B-norm), se bojimo, da bomo imeli bore malo slovenskih atletov na največjih prireditvah v naslednjih dveh letih.
Atletska zveza bo (je?) pogodbeno zavezala najboljše slovenske atletinje in atlete, ki bodo za to dobili denarno nadomestilo – ekipo Rio, mednarodno ekipo in mlado selekcijo. Tako si bo 35 najboljših in najbolj obetavnih razdelilo nekaj več kot 200.000 evrov. Poleg teh atletinj in atletov jih je še 29, ki sodijo v tako imenovano nacionalno ekipo (za reprezentanco za evropsko ekipno prvenstvo), in ti imajo povrnjene stroške za od sedem do 14 dni priprav.
EKIPA RIO
Največ denarja AZS je namenjeno atletom, ki imajo veliko možnosti za nastop na OI 2016. V ekipi Rio jih je osem: Primož Kozmus (kladivo), Snežana Vukmirović (troskok), Martina Ratej (kopje), Rožle Prezelj (višina), Marina Tomić (100 m ovire), Barbara Špiler (kladivo), Tina Šutej (palica) in Maruša Mišmaš (3000 m zapreke). Glede na norme za OI v Riu, ki so zelo visoke, imajo povsem realno možnost za pot v Brazilijo štiri atletinje, ki so že lani v poletni sezoni dosegle rezultate enake ali celo boljše od norme za OI (Ratej – lani 66,13; Mišmaš – 9:40,49; Tomić – 12,95; Šutej – 4,50).
Lani je boljše rezultate od norme za OI 2016 dosegla še maratonka Žana Jereb, ki je tekla 2:35:57 in se na podlagi letošnjega rezultata še lahko uvrsti v Rio ali mednarodno ekipo. Pri moških lani ni nihče presegel normativa za Rio, še najbližje mu je bil Kozmus, ki je za normo (78 m) zaostal le 54 centimetrov. Lani se svojim najboljšim rezultatom niso približali trije člani ekipe Rio – Vukmirovićeva (13,90), Špilerjeva (69,08), najbolj pa je za normo zaostal Prezelj, ki je na samo štirih tekmovanjih v letu 2014 zmogel preskočiti le 2,15 metra.
Verjetno bi si status bolj zaslužila tudi Sonja Roman, ki lahko odteče olimpijsko normo na 5000 metrov, ali pa Maja Mihalinec in Sabina Veit, ki sta obe blizu normi na 200 metrov. Zagotovo, vsaj po našem mnenju, je precej atletinj ali atletov, ki bi bolj spadali v ekipo Rio kot Prezelj, ki je lani skakal najslabše po letu 1998 (skočil je 2,15 metra). Na ekipo Rio, torej morebitne potnike za OI, bi bilo treba gledati bolj pragmatično in stroka bi morala realno ugotoviti, ali se izplača vlagati v tekmovalce, ki realnih možnosti za nastop v Braziliji nimajo – če bi uspeli doseči normo za OI, bi tako ali tako dobili sredstva v isti višini kot vsi ostali. Toda če je nekdo uvrščen v ekipi Rio, v osnovi dobi 40 odstotkov sredstev brez obveznosti, namenjenih pripravam.
V pogodbah, ki jih bodo (ali so) podpisovali atletinje in atleti, naj bi bila sporna točka ta, da bodo dobili 80-odstotkov sredstev v denarju (če bodo izpolnili vse pogoje) in 20 odstotkov v storitvah. Slednje naj bi porabili za merjenje in svetovanje s področja meritev, psihološke pomoči, prehrane ...
Kakorkoli že, kljub vsemu se zdi, da je podpora atletske zveze tekmovalcev najvišjega razreda primerna, saj si nekatere druge slovenske zveze tega ne morejo privoščiti niti v sanjah (smučarji, ki so nastopali na OI, so si morali letos celo sami plačevati del priprav). Treba bi bilo morda malce bolj zaostriti merila za razrede in podpreti športnike, ki so lahko uspešni, predvsem pa bi morali več denarja nameniti mladim športnikom. Tistim, od 18. leta naprej, ki so se pripravljeni žrtvovati za atletiko, bi morali omogočiti in jim dati vedeti, da jih sistem in zveza podpirata. Dejstvo je, da so trenutno najboljši (ekipa Rio) res sposobni za najboljše dosežke in nastop na OI, toda treba je gledati tudi naprej, na OI 2020 v Tokiu, ko se bomo spraševali, zakaj bosta tja potovala le dva atleta. Toda takrat bo prepozno.
NORME ZA OI V RIU
ženske disciplina moški
11,32 100 m 10,16
23,20 200 m 20,50
52,00 400 m 45,40
2:01,00 800 m 1:45,80
4:06,00 1500 m 3:36,00
15:20,00 5000 m 13:25,00
32:15,00 10.000 m 28:00,00
2:42:00 maraton 2:17:00
9:45,00 3000 m ov. 8:28,00
13,00 100/110 m ov. 13,47
56,20 400 m ov. 49,40
1,94 višina 2,29
4,50 palica 5,70
6,70 daljina 8,15
14,20 troskok 16,90
17,80 krogla 20,50
61,00 disk 66,00
71,00 kladivo 78,00
62,00 kopje 83,0
