Analiza dokumentov naj bi pokazala, da je precej zelo znanih imen v svetu atletike oddalo sumljive krvne vzorce, na katere se niso odzvali.
Na seznamu je 225 športnikov iz 39 držav. Med njimi kar 58 iz Rusije in 25 iz Kenije, trije olimpijski prvaki iz Londona 2012, dobitniki zlatih kolajn z drugih olimpijskih iger in velikih tekmovanj, trenutni in nekdanji svetovni rekorderji, zmagovalci svetovnih maratonov, tekmovalci v tekaških disciplinah (od 400 metrov dalje) na stezi, cesti in v krosu ter nekaj takih, ki nastopajo v mnogoboju.
SO TAJILI?
O vsem skupaj naj bi bili pri mednarodni atletski zvezi seznanjeni, a naj bi vse skupaj tajili, ker bi razkritje preveč škodovalo atletiki. Domnevno naj bi bilo okoli 150 primerov sumljivih krvnih vzorcev. Kaj naj bi to pomenilo, še ni povsem jasno. Ali so v krvi odkrili sledi prepovedanih poživil ali pa so vrednosti različnih krvnih sestavin odstopale od normalnih (za športnika)?
Že nekaj časa je v uporabi tako imenovani biološki potni list, kjer se lahko ugotovi "nenormalno" povečanje različnih sestavin v krvi, na podlagi katerega lahko upravičeno sumijo, da je športnik uporabljal prepovedana sredstva za doseganje boljših rezultatov.
Zadevo je vzela v roke tudi etična komisija mednarodne zveze in jo začela raziskovati.
Žvižgač trdi, da sumljiva vrednost vzorcev še ne pomeni, da so športniki jemali prepovedana sredstva, da pa mora mednarodna zveza resno razmisliti, da tem atletom načrtno sledi in jih podvrže večkratnim testiranjem. "Na žalost nisem slišal, da bi bili športniki s sumljivimi testi na posebnem seznamu za ciljno testiranje," je dejal mož, ki je razkril dokumente. Slednji so se v veliki meri nanašali na obdobje od leta 2006 do 2008, segajo pa tudi nazaj v leto 2001. Vsi testi so bili opravljeni, preden so uvedli biološki potni list.
SUMLJIVI TUDI ZLATI OLIMPIJCI
Analize so pokazale sumljive vzorce pri treh olimpijskih prvakih iz Londona 2012 ter dvakratnih olimpijskih prvakih ter enem nosilcu srebrne in bronaste kolajne z drugih iger. Okoli 100 atletov, ki so imeli sumljive vzorce, je bilo zlatih na drugih velikih tekmovanjih, 150 je bilo srebrnih in bronastih. Trideset atletov, ki so imeli sumljive vzorce, pa so že kaznovali zaradi dopinškega prekrška ob neki drugi priložnosti.
Vsi testi so se nanašali na nenormalno vrednost hematokritov (odstotek rdečih celic v krvi), hemoglobina (prenos kisika po krvi) ter odstotek obnavljanja rdečih krvničk. Taka testiranja so zelo podobna tistim, ki jih danes uporabljajo za biološki potni list.
Dejstvo je, da je bila kar četrtina atletov, ki so imeli sumljive vzorce, Rusov, v nemškem dokumentarcu pa so jih obtožili, da so uporabili tako imenovani "vzhodnonemški" športni režim.
Seveda lahko sumljive krvne vzorce razlagaš tako ali drugače, za povečano vrednost različnih sestavin krvi je lahko kriv vnos prepovedanih substanc ali bolezen, lahko pa ima športnik tako vsebnost tudi naravno.
Za novega predsednika mednarodne atletske zveze kandidira tudi nekdanji odličen atlet Sebastian Coe, ki je dejal, da je treba stvari natančno preiskati in da ne smemo vnaprej obsojati športnikov.
Nekateri trdijo, da kar 99-odstotkov ruskih športnikov jemlje prepovedana poživila. Med tistimi, ki so razkrili sistematični doping v Rusiji, je bila tudi zmagovalka londonskega maratona Lidija Šobukova, ki je bila aprila kaznovana z dveletno prepovedjo nastopanja, ker je bila pozitivna na dopinški kontroli, in ji odvzeli trojno zmago na čikaškem maratonu v letih od 2009 do 2011. Šobukova je dejala, da je morala plačati 450.000 evrov, da je lahko leta 2012 nastopila v Londonu. V dokumentarcu so trdili tudi, da je za vse skupaj vedel Valentin Balahničev (odgovoren za finance pri IAAF), ki pa naj bi dve tretjini denarja Šobukovi vrnil, ker so jo ulovili pri jemanju nedovoljenih poživil. Balahničev seveda trdi, da gre v nemškem dokumentarcu za cel kup laži, ki jih trosijo športniki, ki so jih ujeli pri dopingu.
Na obtožbe so se odzvali tudi pri mednarodni zvezi. "Nenormalne rezultate krvnih testov smo pozorno spremljali in jih dodatno primerjali še s testi urina. Na podlagi enega testa, ki je odstopal od povprečja, ne moremo trditi, da je športnik uporabljal prepovedana sredstva."
Atletika (poleg kolesarstva) sodi med tiste športe, kjer so športniki največkrat testirani, in tudi zato jih odkrijejo največ. Res je tudi, da so v zadnjih letih precej izboljšali metode slednja vzorcev in testiranj, tako da je danes veliko težje zakriti uporabo dopinga, kot je bilo v času Bena Johnsona, Balco škandala z Marion Jones, Kostasa Kenterisa in Katerine Tanu, Justina Gatlina, Tysona Gaya ... To ve tudi Asafa Powell. Toda res je, kot je dejal lord Coe, da ne moremo vnaprej obtožiti športnikov, da so jemali prepovedana poživila, če so imeli nenormalno raven hemoglobina v krvi.
Skoraj bi si upali trditi, da je danes precej manj prepovedanih sredstev, kot jih je bilo nekoč, je pa res, da je vsako najmanjšo uporabo dopinga treba ostro kaznovati. Toda problem je tudi drugje. S kaznovanjem športnikov ne bomo prišli prav daleč. Treba je kriminalizirati tudi preprodajalce, zdravnike, menedžerje in športne funkcionarje, ki dopuščajo, da se v imenu denarja dopušča vse, tudi najbolj grde stvari, ki nimajo nobene zveze s športom, še manj pa s športno etiko in osnovno človeško moralo.
