Kayla je odraščala v lepo urejeni družini v mestu Winston-Salem in se od malega ukvarjala s športom. Priljubil se ji je nogomet in bila je tako uspešna, da je prišla v šolsko ekipo. Pri 14 letih, ko se je vpisala na srednjo šolo Mount Tabor, so na treningih nogometa prvič opazili, da je nekaj narobe. »Pri igranju nogometa sem padla in zvečer sem prvič začutila, da je nekaj narobe. Mami sem povedala, da ne čutim nog, in bilo me je zelo strah,« je dejala Kayla, ki so jo kmalu poslali na magnetno resonanco, s katero so ji oktobra 2010 diagnosticirali multiplo sklerozo. »Ko so mi dejali, da ima Kayla MS, sem izgubila sapo. Šokiralo me je. Tako me je zabolelo v trebuhu, da sem skoraj bruhala,« je mama povedala s solzami v očeh. »Veliko sem jokala in nikogar nisem pustila v svojo sobo. Jezna sem bila. Res sem bila jezna. Nisem mogla dojeti, zakaj se nekaj takega dogaja meni. V življenju nisem naredila nič narobe, pa sem kaznovana. Nisem mogla razumeti vsega tega,« je prve občutke ob tem, ko je izvedela za bolezen, opisala Kayla, ki po padcu osem mesecev sploh ni čutila nog. S pomočjo zdravil je počasi le začela čutiti noge, toda morala se je odpovedati nogometu, ki je šport s telesnim kontaktom. Odločila se je, da bo začela teči, in našla trenerja, ki je verjel, da lahko tekmuje kljub bolezni. »Prišla je do mene in rekla, da želi teči. Da želi teči hitro,« je dejal Kaylin trener Patrick Cromwell.
ŽELELA JE IZVLEČI NAJVEČ
Kayla se je zavedala, da ne ve, kako dolgo bo lahko tekla. »Nisem vedela in še danes ne vem, kako dolgo bom lahko še tekla, zato sem hotela iz vsakega treninga, iz vsakega dne izvleči največ, kolikor morem.« Kayla je bila povprečna tekačica, ko se je lotila teka na dolge proge, prej počasna kot hitra. Toda imela je izjemno voljo, ki jo je gnala naprej. In ko teče, v nogah ne čuti ničesar. »Ničesar ne čutim. Ne čutim nog,« je dejala Kayla.
Zakaj? Zaradi teka se telesna temperatura dviguje in povišana telesna temperatura blokira živčne signale iz njenih nog v njene možgane. »To je zelo čuden občutek. Veš, da se tvoje noge premikajo, ne veš pa, kako in kako hitro. Sploh ne veš, kaj se dogaja s tvojimi nogami. Veš samo, da se premikajo, ker to vidiš.« Kayla ni vedela, kako hitro teče, in sčasoma se je naučila teči v tempu, se pravi v hitrosti, ki so bile vse višje. Počasi je napredovala. Iz počasne tekačice v hitro ... in v še hitrejšo. Kmalu je bila med najhitrejšimi tekačicami na 5000 metrov v državi.
UJEMI ME!
Kayla lahko teče tudi brez tega, da čuti noge. Povsem nekaj drugega pa je, ko se ustavi po ciljni črti. Seveda tudi takrat ne čuti nog, in ker nima nobenega občutka za koordinacijo v nogah, ne more niti stati niti hoditi. Zato je mora trener, ko prečka ciljno črto, ujeti, da ne pade. »Potrebuje pomoč, ker je za nekaj minut popolnoma nemočna,« opisuje trener. »Želim, da se moje telo ohladi čim prej, da se lahko spet postavim na noge. Nočem, da se iz vsega tega dela scena, vendar se zavedam, da jo kljub vsemu naredim.« Ko se njena telesna temperatura vrne v normalno stanje, simptomi multiple skleroze izginejo in začasni telesni šok ne pušča nobenih trajnih posledic. To je davek, ki ga mora Kayla plačati za to, da tekmuje, da teče. In pripravljena ga je plačati. »Težko je živeti z boleznijo, ko se tvoje telo bori proti tebi. Ko tečem, se borim s tem. Ko tečem, sem varna pred samo seboj, pred svojo boleznijo. Dokler tečem, je vse v redu.«
ZADNJI BOJ
Maja je imela Kayla zadnji boj na stezi v svojem srednješolskem obdobju. Zadnji boj, ko je trener stal na ciljni črti in jo v naročju odnesel ter jo hladil z ledom in vodo. »Na startu državnega prvenstva sem bila nervozna. Zelo nervozna,« je dejala Kayla. In v prvem krogu je padla. »Po stotih metrih so me tekmice zaprle in padla sem. Že večkrat sem si govorila, da se mi to na tekmi lahko zgodi. Toda ne v državnem finalu. Težko je bilo, ko sem bila na tleh. Vedela sem, da se moram pobrati, a sem vedela, da so mi druga dekleta že ušla.« In vstala je. Tekla kot nora, ujela skupino in se prebila v ospredje. »Kot bi si otresla prah z ramen,« je vse skupaj opisal trener. »Nekaj krogov sem tekla za dvema dekletoma, potem pa sem šla naprej. Prevzela sem vodstvo. Ena mi je sledila in vedela sem, da me bo ujela, če ne bom še pospešila. Potem pa sem tekla kot še nikoli v življenju. Kot prva sem prešla ciljno črto in bila sem neizmerno vesela. Še nikoli v življenju nisem bila tako vesela.« Na zadnji tekmi v srednji šoli je Kayla končala tako kot mnogo tekem pred tem – prva in v trenerjevem naročju.»Tekla bom, dokler bom lahko, in upam, da bo to čim dlje. Ko ne bom mogla več teči, bom vedela ...« je končala Kayla.
KAKO DOLGO ŠE?
Kako dolgo bo lahko tekla, ne ve nihče. Bolniki z multiplo sklerozo v povprečju podležejo bolezni po 30 letih od odkritja, že veliko prej pa so nezmožni samostojnega gibanja. Tek je za Kaylo osebno potovanje, ki jo iz realnega sveta prestavi v svet, ki bi ga rada živela kot vsako mlado dekle. Za pol ure, ko teče na 5000 metrov, je superženska, superšportnica in superdekle. Zaradi tega, kar dela in kar je naredila, pa je superženska za ves svet, za vse nas, lahko je vzor in ideal. In to ne samo za pol ure, kolikor si želi sama. Kayla nam je lahko vzor za vse življenje.
