Bilo je lani aprila, ko se je za Rebekah DiMartino življenje postavilo na glavo, bila je namreč ena izmed številnih žrtev bombnega napada bratov Tsarnaev na bostonskem maratonu. Od tistega nesrečnega ponedeljka, ki se je s črnim črkami zapisal v zgodovino bostonskega maratona in športa nasploh, je bila redna obiskovalka bolnišnic, tudi sedemnajst operaciji pa ni pregnalo bolečine iz leve noge. A morda strtega telesa, nikakor pa ne strtega duha, sedemindvajsetletnica se ni mogla oziroma želela sprijazniti z življenjem na vozičku ter poležavanjem po operacijskih mizah in bolniških posteljah in se je odločila za drastičen korak - amputacijo. Kmalu naj bi dobila nožno protezo, potem pa se želi vrniti tja, kjer se je vse skupaj začelo. Na bostonski maraton, in to kot tekmovalka.
"Napoved je odlična. Odrezala sem tisto, kar me je držalo nazaj. Prognoza pravi, da me boste videli teči bostonski maraton aprila prihodnje leto. Zdaj bodo spoznali pravo Rebekah, do zdaj niso videli še ničesar. To je tista svetla plat zgodbe. Ne grem samo naprej s svojim življenjem, ampak želim ob tem prispevati svoj delež pri spreminjanju tega našega sveta na boljše." Je tem besedam potrebno sploh še kaj dodati? Morda le kapo dol in pa srečno Rebekah.
