Jasikevičiusu je evroliga prejšnji četrtek kot četrtemu košarkarju do zdaj podelila naziv legenda evrolige, s čimer se je pridružil Juan Carlosu Navarru, Teu Papalukasu in Ramunasu Šiškauskasu. Prislužil si ga je za vse tisto, kar je naredil oziroma osvojil v svoji 16-letni karieri, ki se je končala po koncu prejšnje sezone. Na klubski ravni je gotovo najbolj impresivno, da je edini igralec do zdaj, ki je evropski prvak postal s tremi različnimi ekipami, z Barcelono, Maccabijem in Panathinaikosom.
Pravzaprav niso bila leta, pač pa le leto, ko je Jasikevičius nosil dres zmajev, ko je delal pod vodstvom Zmaga Sagadina, za katerega je dejal, da je imel ob Željku Obradoviću in Jonasu Kazlauskasu največji vpliv nanj in na njegovo kariero, in ko je igral skupaj z Juretom Zdovcem, ki ga je ob Dimitrisu Diamantidisu izpostavil kot igralca z največjo košarkarsko inteligenco med vsemi svojimi soigralci. To je bila sezona 1999/2000, ko so bili Ljubljančani še "zakon" v evroligi, v kateri so prvi del v svoji skupini končali le za Panathinaikosom in med drugim tudi pred Realom, v kateri so se zlahka uvrstili v izločilne boje in bili v osmini finala boljši od Olympiacosa, v četrtfinalu po hudem boju izpadli proti Barceloni, Jasikevičius pa je bil eden najbolj zaslužnih, da so se vse do konca borili za final-four.
Bila pa je to tudi sezona, ko je Olimpija prvič v samostojni Sloveniji ostala brez naslova prvaka. In ne le to, sploh se ni uvrstila v finale državnega prvenstva, saj jo je že v polfinalu izločila Krka. Če ima kariera Jasikevičiusa kakšen črn madež, je to prav gotovo dejstvo, da mu v Sloveniji ni uspelo postati prvak. Kaj takega se mu ni zgodilo nikjer drugje, tako z Barcelono, Maccabijem, Panathinaikosom kot Fenerbahčejem je prišel na vrh, enako prav ob koncu kariere tudi v domači litovski ligi z Žalgirisom, po čemer je lahko šel v miru v igralski pokoj.
Toda na tisti spodrsljaj z Olimpijo se bo verjetno vsaj pri sebi še kdaj spomnil, tudi zato ker je tudi sam pristavil lonček k porazu na drugi tekmi v Novem mestu. Malo pred koncem srečanja je namreč zadel le enega od dveh prostih metov, kar je bila za igralca, ki se lahko v karieri pohvali z več kot 92-odstotno uspešnostjo izvajanja prostih metov v evroligi, prava redkost. A dogaja se tudi največjim, mar ne Sasu Salin? Da, mišljeno je kot ironija, taista, ki je privržencem zeleno-belih v 15 letih, kolikor je minilo od igranja Jasikevičiusa za Olimpijo, pogosto edina preostala.
