Možakar, ki je v sredo med tekmo z Dijonom v minutah, ko so bili Ljubljančani na parketu videti približno tako, kot bi jih kakšno uro prej nabrali na cesti in jim dali drese Olimpije, na glas spraševal Aleša Pipana, ali je to njegova poslovilna tekma, seveda ni dobil odgovora. Če bi sedel bližje meni, pa bi mu lahko kar sam takoj prišepnil, da ne.
Bolj kot za Pipana, ki je takrat bolj ali manj nemo opazoval dogajanje na igrišču, je bilo to sicer vprašanje za direktorja Matevža Zupančiča, ki je tekmo gledal nekaj metrov stran od trenerja. Tudi on pa bi mu, če bi bil prisiljen takrat enako glasno odgovoriti, gotovo pribil odločen ne. Ne da bi jaz branil trenerja zmajev, ki je tudi v tej sezoni na bolj pomembnih tekmah od te včasih prav tako preveč nemo gledal, kaj počnejo njegovi igralci, ali pa vlekel napačne poteze, in ne da bi bil Zupančič navdušen nad sredinim dogajanjem v slabih treh četrtinah dvoboja ali pa nad kakšnim porazom prej v sezoni, ki bi se mu bilo mogoče izogniti, a če kdaj, potem Pipan predvčerajšnjim res ni bil tisti, ki ga je bilo treba na glas "pljuvati", pa čeprav so se Francozi iz njegovih varovancev občasno delali norca.
To je bila namreč tekma igralcev. Ena tistih, ko trenerja ne potrebujejo oziroma ga ne bi smeli potrebovati. Ko bi morali v garderobi skleniti roke, priti na igrišče in pokazati, kaj znajo, ne da jim pri tem nekdo s strani govori, kaj naj počnejo. Tekma z Dijonom je bila taka, da bi morala kakovost, in ta je krepko na strani Olimpije, brez vsakršnih težav priti sama do izraza, pa naj trener riše akcije na tablo ali ne, naj vpije, kako naj se postavijo v obrambi, ali ne. Toda vsi smo videli, da ni bilo tako, in krivda je zgolj in samo na strani igralcev, čeprav na koncu dneva račune polaga trener.
A Pipan je vseeno lahko precej miren glede trdnosti svojega stolčka, čeprav bi se v skupini z Bayernom, Brose Basketsom in Dijonom vsekakor dalo (pravzaprav moralo, gostovanje v Bambergu to potrjuje) priti v osmino finala in čeprav je Olimpija v ligi ABA zapravila priložnost, da se uvrsti v končnico, ki se je ponujala kot razgreta prodajalka ljubezni. Zupančič oziroma vodstvo kluba bi v nekih drugačnih razmerah morda celo razmišljalo o tem, da pred odločilnim delom sezone, ko se bodo delile lovorike v Sloveniji, opravi menjavo na klopi. V takem st(r)anju, kot je oziroma se zarisuje v Stožicah, pa v pisarnah najbrž niti ne pomišljajo preveč na trenerja. Finance oziroma novačenje sponzorjev za prihodnje sezone je glavna (in edina) skrb trenutno, temu je podrejeno vse ostalo. In dokler bo tako, bo nezahtevni Pipan, ki je vajen delati v takih razmerah in raje biti tiho ter delati kot zganjati hrup, več kot primeren, da vodi ekipo.
