Celo sonce se je pokazalo iz oblakov in naredilo zadnjo tekmo v sezoni 2014/15 svetovnega pokala alpskega smučanja res izjemno. To je bil dvoboj do zadnje kaplje krvi, do zadnjega diha, do zadnje tekmovalke, do zadnjih sekund ...
Prva je zajokala Anna Fenninger, in sicer takoj, ko je prismučala v cilj in se zavedla, da je najboljša smučarka na svetu. V ciljni areni se je ulegla v sneg in zajokala – od olajšanja, od sreče in veselja, da je vsega konec. Težko si predstavljam, kakšen pritisk je bil na Anni, na Tini, na Annini ekipi, na Tinini ekipi. Anna je nosila na ramenih ves Mont Blanc, ki se je bleščal v ozadju Meribela, in uspelo ji ga je stresti z ramen, še več, povzpela se je nanj in potem od veselja zakričala.
Potem je zajokala Tina Maze. Tina je najprej zajokala na ramenih svoje najhujše tekmice, potem je zajokala na ramenih Lindsey Vonn, preden je stopila na drugo stopničko, ki je bila namenjena drugi najboljši smučarki na svetu v tej sezoni. Potem je imela solzne oči, ko se je pogovarjala z nami, novinarji, ko je govorila o včerajšnjem porazu, ko je govorila o tem, kako je izgubila veliki kristalni globus. Res ga je izgubila, in res je tudi, da ga ni izgubila v Meribelu, ampak že prej, v domačem Mariboru. In zahlipal je trener Valerio Ghirardi, ko je govoril o Tini, zanj izjemni športnici in osebnosti, ki je nanj, čeprav je bil z njo le eno sezono, naredila izjemen vtis. Ko smo se pogovarjali, je imel cmok v grlu, snel je kapo in dejal: "Velik poklon veliki šampionki!"
In jokal je Andrea Massi, ko je govoril o ekipi, ki je Tino pripeljala do vseh izjemnih uspehov v karieri. Zadnji napad se ni izšel, vendar je ponosen, izjemno ponosen, da sta s Tino naredila nekaj, česar si niso upali sanjati niti največji optimisti. In kot otrok je jokala Nežka Poljanšek, ki sem jo objel okoli ramen in počakal, da je umirila čustva, ki so izbruhnila na dan. Tudi Nežka je upala, da jim bo uspelo, pa ... "Ni bilo dovolj. Malo je zmanjkalo," je dejala Nežka.
In ne nazadnje, jokala je Dominique Gisin, ko sem se z njo pogovarjal o njeni izjemni karieri. Ko je govorila o svojem največjem trenutku kariere, zlati olimpijski kolajni v smuku, ki si jo je delila s Tino, so ji solze kar tekle po licih. Za sončnimi očali se je videlo, da je globoko ganjena. "Najbolj čustven dogodek v mojem življenju je bil, ko sva se s Tino prijeli za roke in stopili na zmagovalni oder v Sočiju. Tega ne moreš pozabiti nikoli. To je bil tudi eden najlepših trenutkov našega športa na splošno," je govorila Diminique.
In verjetno je jokal še kdo. Verjetno bodo jokali tudi na zvezi, kajti včeraj je bila zelo verjetno tudi zadnja tekma Tine Maze v njeni smučarski karieri. Moje mnenje je, da zadnja, čeprav tega Tina še ni potrdila z besedami.
Včeraj je bila Tina poražena, v neposrednem boksarskem obračunu je bila Anna boljša in je zasluženo zmagala. Ne morem si kaj, da ne bi obžaloval mariborskih odstopov, ki so odločili letošnjo tekmo za veliki globus. Sem se pa pogovarjal z Mauriceom, slovitim šefom francoskega smučanja, ki mi je dejal, da smo lahko izjemno ponosni na to, da imamo Tino. "Dali bi eno od smučišč v Treh dolinah, da bi mi imeli tako šampionko," je malce v šali govoril Maurice. Pa da ne boste mislili, da misli bistveno drugače. Avstrijci so bili na koncu po Annini zmagi prešerne volje, še po prvi vožnji veleslaloma pa so govorili, da tako smučarko, kot je Tina, tudi v Avstriji ustvarijo le enkrat na trideset let. In podobno govorijo vsi – trenerji, tekmovalci, serviserji, vodje ekip, navijači ...
Tino sem sicer pozorno in profesionalno začel spremljati bolj pozno in nisem bil na prav veliko tekmah svetovnega pokala, na treh ali štirih na leto, toda povsod, prav povsod so o njej govorili z velikim spoštovanjem in vsi so nam jo zavidali – Tino Maze iz Črne na Koroškem, kraja, katerega imena sploh ne znajo izgovoriti, ampak so vsi slišali zanj.
In če so včeraj vsi jokali, je to pomenilo slovo, slovo največje slovenske smučarke vseh časov, najboljše slovenske športnice vseh časov, slovo, ki ni bilo pospremljeno z velikim pokom, tako kot začetek ni bil.
